Prečenje Jelenčka – Celovška špica – Krkotnik

Že dve leti nazaj se nama je z Gregom porodila ideja o prečenju tega grebena. No danes se nama je uspelo časovno in vremensko uskladiti in sva šla. Štartala sva pri Tinčkovi koči mimo Doma pri izviru Završnice proti sedlu Šija. Tam se odločiva za zgornjo pot proti Stolu. Sledi nekaj višincev spusta nato pa skozi rušje spet na pot in na sedlo Svačica, kjer sva vstopila na greben. Na poplezavanju po obeh Jelenčkih te spremljajo svedrovci na izpostavljenih delih in pa nekaj starih klinov. Če si prvič v teh koncih, verjeno ne izbereš najlažje varjante, ampak se vse da ‘če greš za nosom’ ali pa če veš, da čez prepad sigurno ne boš šel ;). Štrik za kakšen del definitivno ne škodi, saj psiha dela svoje, skala pa tudi ni ravno dolomiška. Po Jelenčnih se kar nekaj metrov spet spustiš in nato nadaljuješ do Celovške špice na katero s te strani ni umetnost priti, sestop pa je malo bolj siten. Kakšen možic za orientacijo več bi prav prišel. Sledil je še Krkotnik nato pa sva se zaradi Gregovih popoldanskih GRS obveznostih odločila, da za Stol na žalost zmanjka časa. No vroče je bilo za pop**** pa vode tudi nisem imela več veliko, tako da mi je bila ta ideja zelo všeč. Sestopila sva melišču do markirane poti na Stol, nato po spodnji poti proti sedlu Šija in čez Zagon nazaj do avta.

Fajna tura, kar nekaj višincev se nabere pa tudi kilometrov. Sva bila pa sama, le s poti na Stol so odmevale avstrijske besede.

Pomladansko vplezavanje

Že nekaj časa ni bilo objavljenega nobenega prispevka, pa sem se odločil, da nekaj napišem o majskih aktivnostih. Po prvomajskem plezalnem taboru v Arcu se je bilo treba najprej dostojno posloviti od turnosmučarske sezone. Odprtje “Malta Hochalmstrasse” vsako sezono omogoči lepe poznopomladanske turne smuke. Prvi vikend odprte ceste je privabil množico turnosmučarskih navdušencev, ki so se v veliki večini odločali za vzpon na Kolnbreinspitze (2934m).Ravno velika gneča je botrovala odločitvi za vzpon na sosednji vrh Weinschnabel (2754m). Zaradi nekoliko skromnejše višine in daljšega dostopa, ki vključuje tudi nekaj prečenja, vrh ni pretirano obiskan. Pravzaprav smo bili na vrhu le štirje, kar je bilo po grobi oceni približno 100x manj kot na Kolnbreinspitze. Razmere so bile fantastične, snega pa že malo, zato je smučarska oprema romala v kot.

Naslednji vikend smo Branka, Tin in Mark plezali na Vršiču. Povezali smo Viteško smer (6c, oziroma 6a, A0 kdor se je na detajlu potegnil za komplet) z Zajedo s platami in tako dobili 8 raztežajev prvovrstne vršiške plezarije v kompaktni kamnini konstantnih težav. Naslednji dan sva se s Saro odpeljala na prelaz Plockenpass. Plezala sva smer po kitovem hrbtu (Sul Dorso della Balena 6a/a+, 200m). Smer ponuja tri strme, težavnejše raztežaje in se nadaljuje po položnejših, na Paklenico spominjajočih se platah.

Kakšen vikend mi odnese dežurstvo v službi, kakšnega pa hoče pokvariti slabo vreme. A vedno se deževni oblaki nekje končajo. Aladin je v soboto kazal na vremensko okno v okolici Miljskega jezera. Z Branko sva se tako optimistično odpravila v Breitwand, aladin je držal obljubo in v popolnoma suhi skali sva splezala smer Speedy (6b, 120m) in smer Peppino (4c, 100m). Nedelja je bila res mokra daleč na okoli, s Saro sva hotela v Glinščico, a sva se premislila zaradi gužve na primorki. Tako sem odšel na Golico. Tam ni bilo žive duše…le sodra, veter in mraz.

Turno na Norveškem

Letos nam je naposled uspelo zrealizirati turno smučanje v arktičnem krogu, ki je bil docela začrtan že aprila pred dvema letoma, ko se je s pričetkom korone brez kakršnih koli obvestil smatralo, da so vsi letalski leti do nadaljnjega odpovedani. Da bo termin za smučarijo čez prvomajske praznike tudi v redu, smo se odločili na podlagi objav naših predhodnikov. Na severni sij sicer ni bilo moč več upati, so bili pa odlična motivacija za odhod dolgi dnevi in obilna snežna podlaga.

Na pot se nas je odpravilo šest: Rok, Doroteja, Nina in jaz iz našega AO-ja, Nik in Urban pa iz AO Radovljica. Kar se tiče logistike, je danes v digitalni dobi in poplavi spletnih informacij tako, da je mogoče skoraj vse potrebne informacije zaslediti na spletu, sicer pa velja pravilo, da če se držiš pravil letalskih družb in cestnih predpisov tuje države, večjih težav skoraj ne moreš imeti. Leteli smo z Dunaja, gor grede smo prestopili v Frankfurtu, nazaj v Oslu. Sicer so nam en mesec prej odpovedali en povezovalni let, vendar se je dalo z nekaj kliki in telefonskim klicem vse hitro rešiti.

Tromsø je kot kaže precej bolj priljubljena turnosmučarska destinacija, kot smo mislili. Pri vkrcanju na letalo v Frankfurtu smo opazili, da se okoli nas nahajajo večinoma ljudje, oblečeni v vsem nam znane znamke Dynafitov in Arcteryxov, za piko na i pa je še pilot po pol ure zamude povedal, da bo še nekaj časa trajalo preden bomo naposled vzleteli, ker še vedno nalagajo smuči na letalo.

V Tromsø smo prileteli v soboto, 23. aprila, popoldne. Nastanili smo se v manjšem hostlu na otoku Kvaløya, da so bili hribi na dohvatu ruke. Je že tako, da je bencin vsak dan dražji. Prvi dan smo pohajkovali po mestu in delali plane, ker je cel dan deževalo. Smo pa zato v vseh preostalih dneh do 2. maja, ko smo se vračali, zares dojeli pomen pojma turnosmučarskega paradiža. Sonca res nismo videli skoraj nič, ker pa je cel teden padal sneg do nižin (kar pomeni do morja), smo vsak dan lahko smučali pršič. Hitro smo dojeli, da vremenskih napovedi ni imelo smisla gledati. Ker je bilo vsak dan na vidiku vsaj par viharjev za intermezzo šibkemu naletavanju snega in sončnim pavzicam, smo pač zavzeli stališče, da malo potrpiš, počakaš in se stisneš, da vihar mine. Zaradi precejšnjih količin novega snega smo ture nekoliko prilagajali, ni pa se nam bilo treba daleč voziti, da smo zarili v hrib. Če že nismo šli peš od vrat hostla, smo se z avtom zapeljali kakih 10 min v levo ali desno. Nekajkrat smo turo kar po zasneženem asfaltu podaljšali nazaj do hostla s smučmi. Ne smuča človek pač vsak dan po asfaltu.

Ob vztrajnem plesanju belih snežink in vsakodnevnem srečevanju severnih jelenov, ki se prosto sprehajajo čez ceste in po vrtovih, si tako tudi ponovitev vzdušja tokrat zelo belih recimo »decembrskih« praznikov ni bilo težko zamisliti.

Pravljični Arco

Plezalni užitki se nadaljujejo, tokrat v Arcu. Poleg dobre skale in lepih smeri, že sama kolisa naredi nek svoj čar.

Nastanili smo se v Camp Arco, nekateri s svojimi kombiji, drugi s šotori, tretji pa v mini hiškah. Lokacija kampa je odlična, saj je veliko smeri v radiju cca 15 km, nekatere pa so dostopne tudi peš.

Prvi so prispeli 27. 4. zjutraj, tako so se s skalo spoznali že prvi dan.

Neva, Tin in Miha so otvorili plezarijo s smerjo Tony il telefonista – Corno di Bo.

Zvečer se jim pridružita še Monika in Mare.

28. 4. Tin in Miha nadaljujeta s Primi Sogni – Monte Colodri,

Monika in Mare pa se zaženeta v smeri Lastroni di Dro-Dimensione terzo.

29. 4. Miha, Tin in Neva splezajo Moon Bears – Piccolo Dain in Le Strane Voglie di Amelie,

Monika in Mare pa Lo Spigolo nascosto.

Zvečer smo se jim pridružili še ostali, vendar glasnejši od ČAO-v nismo bili noben večer (mogoče pomankanje večjega šotora).

30. 4. se kičasto vreme nadaljuje …

Miha in Neva: Mara – Parete Zebrata, Via Delle Mimose, Zo Le Man

Peter in Tina: Via Edera – MonteBaone Arco, Esclusvamente per tutti – Costa del Anglone

Matic, Tin in Neli: Menuetto di Ceniga – Costa del Anglone

Mark, Anja in Davor: Aspettando Martino – Rupa Secca 

1. 5. je bilo ponoči nekaj padavin, a je deževati prenehalo že do 10. ure. Tako plezarijo prestavimo na malo kasneje kot po navadi, no razen Peter in Matic se odpravita pred nami.

Miha in Neva: Caldo Inverno – Parete di San Paolo

Peter in Matic: Archangelo – Costa del Anglone

Monika in Mare: 46⁰ paralello – Placche Zebrate 

Mark, Anja, Tina in Davor: Via La Bellezza Della Venere – Cima alle Coste

Tin in Neli: La cengia rossa

2. 5. je naš zadnji dan. Kar prehitro je minilo …

Mark, Anja in Davor: Via dei Ciclamini – Lastoni di Dro

Peter in Tina: Selene – Parete di San Paolo

Matic in Neli: Penelope – Parete di San Paolo

Tin, Miha in Neva: Amici del Sottobosco – Cima alle Coste

Tudi če se ne pleza ali pa je prisotna kakšna pavza tekom dneva, se da v Arcu marsikaj početi …

Kljub slabi napovedi nam je bilo vreme naklonjeno in uživali smo: Matic, Neli, Anja, Peter, Davor, Tina, Mark, Tin, Neva, Miha, Monika in Mare.

Suncokret

Sončnica pravzaprav ni primerna beseda za opis tegale vikenda, suncokret pa natančno opiše dogajanje; “kretanje” za soncem.

V soboto sva ga, torej sonce, iskala s Tinom na Stenarju. Dan se je začel s čudovitim jutrom, vse do Stenarskih vratc naju je spremljalo modro nebo, nato pa naju je v sekundi ovila gosta megla, ki jo je prignal jugozahodnik. V takem, kjer pravzaprav niti ne veš ali gre teren navzgor ali navzdol, sva morala namero o osvojitvi vrha opustiti. Sama sva si kriva, saj sva poležavala do četrte ure zjutraj. Bila sva za pol urice prepozna.

Tudi za nedeljo v naših koncih ni kazalo na prav lepo vreme. Aladin je sonce obljubljal na vzhodu, zato sva se s Saro odpeljala v Graške alpe (Grazer Bergland). Kilometrov je sicer kar nekaj, a večinoma po prazni avtocesti kar hitro minejo, pa je tako mogoče izvesti tudi enodnevni obisk. Malo pred Gradcem naju je pozdravilo sonce in v Rothelsteinu sva splezala lepo smerco (Broken Soul, 270m, 6a). Obračanje za soncem je bilo kar uspešno…