AO Jesenice

V JV steni Nad Šitom glava sva Božidar Družijanić in Lidija R. Družijanič 13. 9. 2022 dokončala ter splezala prvenstveno smer »Lanin nasmeh« in jo v celoti opremila s svedrovci. Podatki: 125 m,6a+.

Plezala: Božidar Družijanić in Lidija R. Družijanić, 13.9.2022.  

Prvo ponovitev sva 5. 10. 2022 opravila Božidar Družijanić in Miha Novak iz AO Jesenice. 

Skala je odlična, a ker je smer nova, previdnost vseeno ni odveč.  Za plezanje potrebuješ 60 m vrv in  9 kompletov, dodatno varovanje ni potrebno.  Abzajli so urejeni po liniji smeri in so dolgi približno 25 m.

Smer vstopi skupaj s smerjo »Za dva groša fantazije«, kjer po drugem svedrovcu  »Lanin nasmeh« nadaljuje naravnost gor po poči in platah. Drugi raztežaj zopet plezamo po platah in dosežemo varovališče pod večjim stebrom. Ob desni strani stebra poteka varianta »Stoletja«. Tudi v tretjem raztežaju plezamo po platah v stebru, višje nas pričaka poč, ki je ključ smeri in s katero se steber zaključi. Priplezamo na varovališče na razu. Od tu lažji raztežaj v desno, kjer prečimo smer Stoletje in nadaljujemo do varovališča pred izstopnim raztežajem. Le-ta zopet poteka v platah in se občasno dotakne mamljive poči na levi, nakar dosežemo vrh smeri.   

1.R. 6x, 6a, 24m,

2.R. 4x, 1 su, 5a, 26 m

3.R. 8x, 1k, 6a+, 25m,

4.R. 3x, 4c, 23m in

5.R. 6x, 6a, 27 m.

Hvala PZS KA za dodeljeno opremo.

Božidar Družijanić, AO Jesenice

Pretekli konec tedna smo se z AO Jesenice mudili v tujih gorstvih. Krenili smo v Grazer Bergland, ki ponuja obilo dobrih, navrtanih smeri s kompaktno skalo. Vmes se najde ogromno zelenja, ki večino časa ne dela preglavic, razen, kadar izgubiš kompas in se znajdeš v divjem svetu humusa in strmini. No, pa saj vsi fotografirajo svoje gobarske podvige, tudi mi smo šli oprezati za jurčki, a na koncu nabrali le listje za čevlji in mah za nohti 😉 

V Grazer Berglandu se bohoti kar nekaj skalnih svetov, med najbolj znanimi so t.i. Röthelstein in Rote Wand ter Brunntalwand. Smeri ponujajo različne težavnosti in dolžino, tako da se za vsakega ‘sladokusca’ najde prava poslastica.

Najbolj zgodnji so že v petek ogrevali skalo za nadaljnje naveze, preostali pa smo tekom petka, vse do poznega večera, počasi kapljali in se drug za drugim zbirali za mizo, ki je bila polna bistroumnih glav, pa tudi pogonske tekočine, glasbe in smeha ni manjkalo. 

V sobotnem jutru smo se naveza za navezo drenjali v kuhinji in molili svoje skodelice kuharjem kave, da smo prebudili naše zaspane ude, po kavi pa hitro dali pod zob nekaj zasluženega zajtrka – ponoči smo namreč kar garali. S polnimi želodčki, srbečimi prsti in odličnim kofeinskim odmerkom smo se hitro trpali v avte in hiteli vsak svojemu cilju nasproti.

Naša naveza Filipa, Gašperja v vodstvu in moja malenkost, se je spopadala s težavami v smeri Das Letzte im Fels in jih mestoma tudi našla. 430 metrsko smer smo pogumno ubijali skoraj ves dan, na koncu pa le zasluženo prišli do vrha. V vseh 12 raztežajev je dišalo po »dunajcu«, zadnji raztežaj pa smo že vsi prisotni cedili sline in hiteli do parkirišča. Mislim, da Filipu in Gašperju še danes odmeva moj, prevečkrat ponovljeni stavek: »O, komaj čakam dunajca«, in verjetno se jima iz glave ni izbrisala slika razočaranega obraza, ko smo spoznali, da se vrata v gostilno zatikajo, saj so bila – kakopak – zaklenjena.

Ni bilo vse zaman, navkljub prikrajšanemu zrezku, je bila za nami odlična plezarija, nabrali smo kar nekaj vzponov, vsi prisotni člani se lahko pohvalimo z naslednjimi splezanimi smermi:

Petek:

• Božo & Lidija: Rote Wand, Feuervogel, 6+, 215m,*
• Pero & Tina: Hugelstein, Henkelgalerie, 5+, 230m,
• Nanika & Metod: Röthelstein, Schlangengrube, 5, 330m,
• Mark & Grega & Noel: Röthelstein, UFO, 6+, 360m,
• MIchel & Mare: Röthelstein, Winnetouweg, 5- (4- obl), 290m.

Sobota:

• Božo & Lidija & Doroteja:
  • Rote Wand, Serengeti, 6, 265m,**
  • Rote Wand, Waschrumpel, 6, 230m.***
• Tina & Matevž: Rote Wand, Feuervogel, VI+, 200m,
• Jao & Čaro: Rote Wand, Chefpartie, 7+, 215m,
• Raf & Nanika & Renata (1. naveza) ter Gašper & Filip & Petra (2. naveza): Röthelstein, Das Letzte im Fels, 5-, 430m,
• Pero & Tina: Rote Wand, Weg der alten Männer, 6a+, A0, 200m,
• Mark & Grega: Rote Wand, Rote Wand, Erdgeisterweg, 6+, 300m,
• Noel & Metod: Rote Wand, Erdgeisterweg, 6+, 300m.

Nekateri smo plezanje zaključili že v soboto in se vrnili v domače kraje, najbolj zagreti optimisti pa so kljubovali vremenski napovedi in počakali na dež v jutranjih urah in se prav tako počasi vrnili v svoje kamre. Je pa vsaj šotore in avte opralo.

Na koncu smo se iz Grazer Bergland-a vrnili vsi pozitivni, tako ali drugače! Hvala vsem za prijetno plezalno druženje in uživanje. 

_{*Lepa in zelo razgibana smer. Prva dva – rdeča raztežaja priporočljivo kaminsko plezanje navzven. Ponekod je skala malenkost mastna. V smeri najdeš “piksno” z vpisno knjigo. Pisalo prinesi s sabo – Lidija}

_{** Prijazno plezanje po prijaznih ploščah, okrašenimi s številnimi oprimki. Nekaj detajlov je v zadnjih dveh raztežajih – Lidija}

_{*** Čudovite, čvrste plate, z dovoljšno mero oprimkov in stopov ob plezanju na trenje, predvsem v začetnih raztežajih. V zadnjem raztežaju te za nagrado čaka še kamin, s širokim plezanjem – Lidija}

1 2 ►

Ko sva se z Antetom konec maja menila za skupno plezanje v višjih hribih še nisva vedela, da bo vroče poletje naredilo takšno škodo na ledenikih. Zato sva povprašala okoli in dobila super idejo, ki pa sva jo delno realizirala zaradi snega, ki je padel za vikend.

V nedeljo sva se odpeljala do Tascha in prespala v kampu, v ponedeljek pa nadaljevala z vlakom v Zermatt in nato z gondolo na Schwarzsee. Od tam sva 300m sestopila in nadaljevala prek ledeniških moren do Arben bivaka na cca. 3200m. Bivak je luksuzen z plinom, tekočo vodo in sončnimi celicami. Tam sva srečala mladega nemškega solista z istim ciljem. Zjutraj smo se ob povsem človeški uri (6) odpravili proti grebenu Arben. Po uri in pol prijetnega poplezavanja v kar hudem mrazu in delno poprhani skali smo dosegli greben. Tam nas je pričakal hud veter. Glede na to, da se pleza večinoma po severni steni je v prste kar zeblo, zato smo nenavezani hiteli proti vrhu. Nemec je kmalu obrnil, midva sva pa varovala en raztežaj in bila po 4h na vrhu Obelgabelhorna. Sestop po normalki sva opravila z nekaj abzajli in prečenjem precej vehtastega grebena. Sestop je bil zahteven predvsem zaradi novega snega in terena, ki ni ravno lahek. Vmes je na rebenu še žandar, s katerega sva pa sestopila z pomočjo mornarskih vrvi. Sledil je še kratek vzpon na Wellenkuppe in abzajli na ledenik. Ledenik Trift nama je zaradi velikih razpok vzel kar nekaj časa.

Prenočila sva v zimski sobi Rothorn hutte. Prvotni plan prečenja celotnega grebena do Weisshorna sva zaradi slabih razmer in močnega vetra opustila in se rajše odločila za skalno smer Kanzelgrat v Zinalrothornu. Tokrat sva imela na bivaku več družbe, ki pa so bili vsi bolj pridni pri vstajanju, zato sva štartala zadnja in za povrhu še zrešila prehod čez skalno bariero nad ledenikom. Po rahlo večjih težavah, sva dokaj hitro napredovala po skalnem in snežnem grebenu pod vrhnjo piramido Zinalrothorna. Tam sva zaradi snega po policah plezala v derezah in rokavicah do pod najtežjega dela smeri, kjer sva se navezala. Sledila sta dva raztežaja super lepega plezanja do stika z normalko. Tam naju je pričakal pravi vihar, zato sva se napravila in odbrzala čez nekaj grebenskih stolpov na vrh in nato še hitreje dol. Po nekaj abzajlih sva dosegla dovolj lahek teren, da sva lahko plezala navzdol in hitro sestopila do koče in naprej v dolino.

Vremenska napoved je kazala še na lep četrtek in petek ter dež v soboto. Glede na to, da sva bila nujno potrebna dneva počitka, sva se strinjala, da ne greva še enkrat v višje hribe. Zato je Ante predlagal, da se prestaviva malenkot bolj vzhodno ingreva plezat skalo v steno Eldorado nad Grimselpass. Stena je visoka 500m in ponuja okoli 20 delno in malo bolj po alpsko navrtanih smeri. MIdva sva izbrala smer Metal Hurlant (VII, 500m), mi sta jo sredi 80tih prva preplezala brata Remy. Očitno so bile takrat platke ultra popularne, saj se smer kar nekajkrat ogne razčlembam in poteka po gladkih platah. Smer je lepa in včasih dobro, včasih pa malo manj opremljena. Je pa zaradi plataste narave smeri priporočljivo, da imaš spočite noge, drugače so zadnji cugi bolj podobni mučenju.

Zame je bil to prvi obisk Švice in gotove ne zadnji.

Za dopust sva si letos izbrala Balkan s štartom v vasi Niševac ene 20 km ven iz Niša. Preko Zaječarja sva vstopila v Bolgarijo in takoj padla v luknje na cesti, ki pelje proti Belogradčiku, impozantni trdnjavi med stolpi. Teh je res ogromno vseh oblik in velikosti a precej neprimernimi za plezarijo, čeprav sva na obhodu opazila svedrovce. Nadaljevala sva proti Sofiji do Borovetsa, kjer sva s pomočjo gondole skočila na Musalo, 2924m – najvišji vrh Bolgarije. Lepa tura (3+2h) mimo 7. jezer, sicer pa, spet alpinistično neuporabno, razen mogoče pozimi.

Preko Plovdiva (zanimivo mesto z urejenim starim delom – amfiteater), sva letela direkt do Črnega morja (Burgas), kjer sva mogoče prespala celo v kampu??, se drugi dan odpeljala še do skrajne JV točke EU-ja (baje vsi hodijo tja se slikat – tud midva…), bila razočaran nad obalo (svinjarija) in počasi!! krenila nazaj proti Srbiji. Počasi pomeni večinoma z 2. in 3. prestavo, saj so ceste na podežalju res ubitačne. V naslednjih dneh sva obiskala še par znamenitosti, pomagala Turškim kmetom na polju v zameno za spanje na parceli in vrečko krompirja ter se preko Hudičevega grla in mosta zapeljala do znamenitega Rilskega monastirja nazaj v Niš oz. že omenjeni Niševac.

V Niševcu (občina Svrljig), sva ostala par dni pri kolegici, ki ima dol vikend, ogledal sva si okoliški kanjon in skale, ki precej obetajo, a bolj v šp. plezalnem smislu. Šičevačka, Jelašnička in Niševačka klisura se kar lepo razvijajo in dobivajo številne šp. smeri. Okolica je tudi drugače polna zanimivosti (proga skozi kanjon, kotlovi, termalni bazeni…), pa tudi ljudje so prijazni s tipičnim J Srbskim humorjem (obogatenim s precej rakije, ki je odlična!!). Pot domov je bila stresna, dolga in začinjena z močnimi nalivi, po 13 urah za volanom, sem se doma zlil v postlo.

Potovanje brez plezanja a z obilo stika s skalo, kakorkoli vredno pokurjene nafte.

Petra Ruja je vroča sardinska lepotica, ki je čakala na Petra in Ruja. Res je mamljiva na pogled in čudovita na otip, svoje čare pa je blagohotno ponudila tudi Sari, Janžu in Janji. Petra Ruja po sardinsko pomeni rdeča skala. Skal je tam res veliko in to ne samo rdečih, pač pa, zaradi pestre geološke sestave, vseh možnih oblik in barv. Kdorkoli je že sestavljal Sardinijo, je moral zagotovo vsaj malo misliti tudi na plezalce.

Konec avgusta in začetek septembra morda ni najprimernejši čas za obisk Sardinije kot plezalne destinacije, a večina družine je želela na morje, pa so zato moje ideje o Zillertalu ali Dolomitih naletele na gluha ušesa. In Sardinija je bila dober kompromis. Na soncu se sicer skala v tem času močno segreje. Na srečo pa se vedno da poiskati senco, vročino pa po navadi blaži tudi rahla sapica. Poleg tega pa se plezanje lepo poda s kopanjem v toplem morju. Gneče ni bilo pretirane, z malo truda si z lahkoto našel samotno plažo. Izogibati se je bilo potrebno le tistih najbolj popularnih. Kljub temu smo se peš odpravili do znamenite Cale Lune, kjer so sicer svedrovci trenutno v slabem stanju, pa tudi sicer ob množici turistov tam tako ali tako ne bi plezali. Je bil pa lep sprehod. Nastanjeni smo bili v bližini mesteca Dorgali oziroma turistične Cale Gonone, kjer plezališč in skale res ne manjka. V tednu dni smo lahko spoznali le majhen delček tega čudovitega otoka in le površno in bežno potipali sardinske skalne lepotice. Ravno toliko, da človeka prime, da bi še kdaj obiskal te kraje.