Danes sva se z Rajcem odpravila v to smerco. Do vstopa v smer je sonce žgalo na ful. Vstop v smer je kopen. Smer je v celoti navrtana, v smeri pa se najde še veliko klinov. Izstopila sva po levi varianti, (7. cug), na gredino. Po gredini nato na levo in v graben, ki vodi na Hanzovo pot. Varianta izstopa po levi strani je krušljiva.
Levi steber, Rakova špica
Včeraj sva se z Nejcem Klemenčičem zmenila da greva plezat. Doma sem našel skico te pozabljene smeri, za katero mi je Pero povedal da je zelo lepa. Kljub težavam z vstajanjem sva bila ob spodobni uri pod steno. Dostop je res strm in zoprn. Ko sva videla barvo prvega raztežaja (živo rdečo) sva se že hotela obrniti a sva poizkusila in stvar sploh ni bila podrta. Še dobro da sva vztrajala, saj sva potem do vrha plezala v odlični skali čez nore prečke, previse, strehe… Najtežja sta tretji in peti raztežaj (ok VII-). Smer je pa vseskozi zelo pokonc, sploh zadnji kamin je zelo zanimiv. V smeri je okoli dvajset klinov, od tega 10 v petem raztežaju, ki je skupen z grapo. Edino krušljivo mesto v smeri je streha v drugem raztežaju. Zame ena lepših smeri v Julijcih. Varovanje je dobro a včasih malo bolj narazen, a ni problema, ker je skala res dobra.
Možno je da sva opravila šele 3. ponovitev in 2. prosto ponovitev smeri. Smer sta zlezla Knez in Cajzek leta 83, Pero Ramuš in Benjamin Ravnik sta leta 92 prva prosto ponovila smer. O drugih ponovitva nisem našel podatka.
Slovenska
Včeraj se nas je nabralo za skupno turo; Mirko, Rajc, Janez, Miha, Miran in jaz. Zbor smo imeli ob 6.30 na Jesenicah, kjer je bilo še vse v zatišju, na parkirišču v Vratih pa je že vse vršalo. Ko smo vstopali v smer, sta bili v Nemški že dve navezi, nekaj se jih je pripravljalo za vstop v Bavarsko. Snega je v smeri še ogromno, snežišče je takoj na dostopu, nato pod Bučerjevo, v Slovenski grapi, levo pod Frelihovo in na izstopu Zimmer-Jahn, verjetno ponekod še do debeline treh metrov. Precej snega je tudi v Prevčevem izstopu, vendar ni popolnoma zalit. Pred vstopom skozi okno je skala razmočena in krušljiva. Pri sestopu čez Prag so na melišču z nami tekmovali trije mladi, čisto preveč udomačeni, kozorogi. Sonce pa nam je končno dalo vedeti, da smo mogoče le že sredi poletja.
Visoka Bela špica
Včeraj sva se z Mirkotom odpravila v dolino Belega potoka. Za razliko od sobote, ko sta Raf in Maja po dolini imela gužvo, sva bila midva edina obiskovalca. Namenila sva se preplezati Severni raz Visoke Bele špice in to tudi uspešno preplezala. Smer je res lepa, z zelo dobro skalo, vredna obiska, kljub dolgemu dostopu. Na nekaterih mestih pa je smer res, tako kot je napisal že Raf, namenjena utrjevanju psihe. Zato kakšen klin, s seboj, ne bo odveč. Imela sva tudi srečo z vremenom, saj nama v steni, zaradi oblačnosti, ni bilo vroče, na sestopu pa naju je še malo stuširalo, tako da je bil dan lepo zaključen.
Helba
Sicer sva imela z Neli drugačne plane, a sva se premislila zaradi precej zgodaj napovedanih nevht. Zato sva šla raje nekaj krajšega. Pod Helbo sva bila že precej zgodaj, vstopila sva ob pol osmih. Kar hitro sva napredovala, edino detajl sem prosto zlezel šele v drugem poizkusu. Ni mi čisto jasno kako sem to 4 leta nazaj zlezel na pogled po precej divji noči. Očitno sem bil takrat bolj vplezan. Nad prečko je pa še nekaj lepih zajed in zadnji cug ki pa kar preseneti. Glede na oceno (VI-) je kar težek in čuden s slabim varovanjem. Sestop po skalaški je bil zgodba zase, ker Neli ni navajena preveč sestopov po šodru. Zato sva spodaj naredila en abzajl več kot ponavadi (tri namesto dveh) in ravno ušla nevihti. Plezala sva dobre 4 ure.
