AO Jesenice

V soboto sva se z Benjaminom podala v Tinčkove grede v JZ steni Lipnice. Po Benjaminovih informacijah naj bi bila smer še brez ponovitve. V bistvu je cela stena precej krušljiva, enako je tudi v smeri. Redko kateri kamen ni ostal v rokah, plezati je bilo potrebno zelo nežno in previdno. V celi smeri sva zabila samo en vmesni klin, ki je držal in tudi stojišča niso bila kaj prida. Vso ostalo železnino sva bolj nesla na svež zrak kot pa uporabila. Po koncu grede, ko prispeš do ruševja pa te za nagrado čaka še kakih 250-300 vm “sestopa” do sedla kjer se priključiš na pot, ki pride iz Špika.

Ker naju je sonce neusmiljeno izsušilo sva analizo smeri naredila pri Koči v Krnici. Strinjala sva se, da sva navkljub podrtiji v steni preživela lep dan.

V spodnjem delu smeri sva z Nino šli po desni varianti, Črnučani, ki so naju dohitevali, so šli po levi. Težavnost je v obeh variantah približno enaka, tudi plezali smo enako hitro, tako da smo na prvem stojišču stali skupaj. Prvi raztežaj je bil moker kot spužva, najtežji kamin pa še bolj. Kljub temu se je dalo solidno splezati, samo umazani smo bili vsi. Proti koncu smeri je bilo plezanje vedno bolj uživaško, skala je bila zaradi jutranjega sonca že suha. Imeli sva krasno turo, za smer pa itak velja: »Če želiš spoznati nove ljudi, pojdi med vikendom plezat Jesih – Potočnik.«

Letos že drugič tam, no se splača, na planini Razor prodajajo najboljšo skuto. To pot se nas je zbralo za dve navezi. Odhod ob petih, nato lep sprehod do pod stene, izbor vhodne smeri in uživancija. Na žalost nas je dobila megla, tako, da nekih hudih razgledov ni bilo, za povrh se pa še ni dalo najti kake bližnjice za navzdol temveč se bilo treba povzpeti na Vrh nad Škrbino in potem po nadelani poti navzdol. Še pohod do avta in lepo preživet dan je bil končan 🙂

p.s.: vhodna smer sem napisal ker za to sem prepričan, na fotografiji si lahko ogledat kakšni so opisi, tako, da žal ne vem po kateri smeri sem prišel ven, vem samo, da je bila precej daljša od navedenih 150 metrov v opisu 😀

V zadnjih dveh tednih smo plezali v Lover’s Leapt, lepemu granitnemu hribu blizu lake tahoe. Splezali smo 15 razlicnih smeri tezavnosti od 6- do 8- in visine od 100 do 200m. Granit tukaj je precej gladek, a se vseeno da lepo stopiti na trenje. Posebnost lovers leapa pa so tudi kvarcitne zile, ki tecejo cez steno in precej olajsajo plezanje. Se pa najdejo tudi prave poke. Prvic sem videl da te kljub temu, da normalno splezas tezak fingercrack, lahko precej preseneti ofwidth z precej nizjo oceno. Smo pa sedaj zakljucili z to steno in se selimo v

Zadnji avgustovski dan. S Poldovega rovta mimo Brinove glave in v Brinje do vstopa v Reljotovih smer Rosa,  je tam okoli 1000 višincev. In samo res lepemu okolju, razgledom ter dobri družbi, se je za zahvalit, da je pot minila dokaj hitro. Pod steno sta se Tadej in Dragica odločila za grebensko prečenje Kopice, midva z Majo pa za smer, ki je od spodaj obetala čedno plezarijo. Na vstopu najdeva en prusik, zato se korajžno poženem v cug z oceno IV, -V. Malo zatikam, zabijem tut en klin, a o petki ni ne duha, ne sluha. Tudi prav … Nadaljevanje smeri je bilo iskanje plezarije med belimi stebri čvrste in monolitne kamenine in travnatimi, skrotastimi zaplatami. Prehode sva določala kar sproti in približno sledila skici. V celi smeri je od preje tičal le 1 klin in je tako tudi še sedaj.

Na vrhu sem od Tadeja dobil spodbuden podatek, da je greben zelo luftig in da se splača malo pozihrat. Pogled desno dol v dolek Med plazmi je bil enak pogledu levo v Brinje – globoko odsekano takoj ob stopalih. Oddahneš si šele na škrbini pod Dovškim križem, kamor se prelisjačiš po poličkah okoli zadnjega stolpa.

Sledil je sestop do B II, ki je v zglednem stanju! in po meliščih h Kristlnu na enega.