AO Jesenice

Letos že drugič tam, no se splača, na planini Razor prodajajo najboljšo skuto. To pot se nas je zbralo za dve navezi. Odhod ob petih, nato lep sprehod do pod stene, izbor vhodne smeri in uživancija. Na žalost nas je dobila megla, tako, da nekih hudih razgledov ni bilo, za povrh se pa še ni dalo najti kake bližnjice za navzdol temveč se bilo treba povzpeti na Vrh nad Škrbino in potem po nadelani poti navzdol. Še pohod do avta in lepo preživet dan je bil končan 🙂

p.s.: vhodna smer sem napisal ker za to sem prepričan, na fotografiji si lahko ogledat kakšni so opisi, tako, da žal ne vem po kateri smeri sem prišel ven, vem samo, da je bila precej daljša od navedenih 150 metrov v opisu 😀

V zadnjih dveh tednih smo plezali v Lover’s Leapt, lepemu granitnemu hribu blizu lake tahoe. Splezali smo 15 razlicnih smeri tezavnosti od 6- do 8- in visine od 100 do 200m. Granit tukaj je precej gladek, a se vseeno da lepo stopiti na trenje. Posebnost lovers leapa pa so tudi kvarcitne zile, ki tecejo cez steno in precej olajsajo plezanje. Se pa najdejo tudi prave poke. Prvic sem videl da te kljub temu, da normalno splezas tezak fingercrack, lahko precej preseneti ofwidth z precej nizjo oceno. Smo pa sedaj zakljucili z to steno in se selimo v

Zadnji avgustovski dan. S Poldovega rovta mimo Brinove glave in v Brinje do vstopa v Reljotovih smer Rosa,  je tam okoli 1000 višincev. In samo res lepemu okolju, razgledom ter dobri družbi, se je za zahvalit, da je pot minila dokaj hitro. Pod steno sta se Tadej in Dragica odločila za grebensko prečenje Kopice, midva z Majo pa za smer, ki je od spodaj obetala čedno plezarijo. Na vstopu najdeva en prusik, zato se korajžno poženem v cug z oceno IV, -V. Malo zatikam, zabijem tut en klin, a o petki ni ne duha, ne sluha. Tudi prav … Nadaljevanje smeri je bilo iskanje plezarije med belimi stebri čvrste in monolitne kamenine in travnatimi, skrotastimi zaplatami. Prehode sva določala kar sproti in približno sledila skici. V celi smeri je od preje tičal le 1 klin in je tako tudi še sedaj.

Na vrhu sem od Tadeja dobil spodbuden podatek, da je greben zelo luftig in da se splača malo pozihrat. Pogled desno dol v dolek Med plazmi je bil enak pogledu levo v Brinje – globoko odsekano takoj ob stopalih. Oddahneš si šele na škrbini pod Dovškim križem, kamor se prelisjačiš po poličkah okoli zadnjega stolpa.

Sledil je sestop do B II, ki je v zglednem stanju! in po meliščih h Kristlnu na enega.

V četrtek sva bila z Rafom v pogorju Tannen (Tannengebirge) v bližini Bischofshofna.

Po dveh urah vožnje sva prispela do Pfarrwerfna, nato pa porabila dobre pol ure, da sva končno našla izhodišče za dostop. Pod steno vodi lepa markirana pot, treba pa je bilo “pretabanati” 1000 višincev. Plezanje je bila ena sama uživancija. Skala je kompaktna, smer sicer opremljena tako-tako, sem pa tja se je dalo vtakniti kakega frenda ali zatakniti jebo. Sestop je udoben – kratka prečka in sva bila zopet na markirani poti; no, pa še 2 uri nazaj do izhodišča.

Če si pravi čas pod steno, se da zlesti več smeri. V Hieflerju so tri (ali več?), v sosednjem Fieberhornu tudi najmanj ena (?).

V te konce bova še prišla.