AO Jesenice

Včeraj sva se z Gorazdom odpravila čez Turacher hohe na Eisenhut 2441m, ki je sicer najvišji vrh Krških alp (Gurktaler alpen), sicer pa bližnji sosed bolj znanih N(j)okov. Naredi se dobrih 1000 višincev, pripelje prav do avta, ima lep razgled, a veter je tudi tu naredil svoje, tako da se smuča po trdi, mestome predirajoči kloži, kar ni ravno vrhunec smučarskih užitkov. V gozdu pa stvar postane precej boljša. Snega je kar nekaj, a še zdaleč ne dovolj za celo zimo.

V zimsko sezono sem danes zakorakala tudi sama. Ko je sprva kazalo, da bo dan brez posebnih razgledov, se je na koncu zjasnilo in narava je še enkrat več postregla s pravo zimsko pravljico. Sama pot je zgažena do vrha, mestoma malce poledenela, sicer pa brez posebnosti. Lepo je tam gor!

1.12.2013 – prvi dan nove sezone – je bil naš plan osvojiti Königstuhl (v Nockbergih), pa je bila cesta proti Josef-Mehrl koči zaprta. Kot rezervni plan smo izbrali Baerenaunock, ki je desni sosed Peitlernocka in smo ga osvojili že prejšnjo zimo.

Najprej je treba podelat par km nesplužene Nockalmstrasse. Pri sedežu parka se odpre dolina proti zahodu, ki jo zaključuje naša gora. Na planini Baerenau nas je z dvorišča pregnal siten celovčan, do tja je pritiščal s svojim volvom 4×4; pa smo naredili gor in dol ovinek okol njegove ograje. Do vrha je šlo potem prav zmerno, nas je pa kar nekaj jamralo zarad ožuljenih nog. Zaradi močnega vetra pred dnevi, smo se tudi bali, da bo greben ful spihan, pa sploh ni bilo sile. Na vrhu smo opravili formalnosti (foto, ter okrepčilo/šnopc) in pohiteli s pripravo na spust. In bilo je res super skoz in skoz en sam pršič (včasih mal bolj gost in trd, včas pa tudi čist taprav – ane, Maja …). 800+ višincev navzdol mine prehitro, usta pa smo imel vseeno vsi razvlečena v en zadovoljen nasmešek. Če se je tako dobro začel, kaj šele bo…!?

Risali vijuge: Maja, Mare, Tadej, Dragica, Darko, Branka in Raf