23. in 24. maja 2014 sva zopet obiskala čarovnice na Kleku pri Ogulinu. Tokrat sva kline in kladivo pustila doma, saj sva se hotela malo pocrkljati z opremljenimi smermi.
V petek sva se podala v Žoharov stup, 6a+. Vstop v drugi raztežaj, ki je tudi najtežji, nama niti malo ni dišal. Pa ne toliko zaradi težavnosti, ampak nevarnosti padca. Ko že misliš, da si zmagal vstop, držiš se za manjšo na pol odlomljeno lusko, zagledaš naslednji klin šele cca. 3 metre nad seboj. V primeru padca pred vpetjem le tega, te čaka trd pristanek na polico pri štantu, nato še nekaj metrov pod štant. Če si ogledaš staro skico za ta raztežaj, je že vstop označen z A2, nadaljuje se z; A1,A0 in zaključi z A1pod štantom. Smer je prvi prosto ponovil, kdo drug kakor naš Franček Knez.
Odločila sva se, da se raje podava v rezervno »Smjer preko jugo-istočne glave«, kar je originalno ime smeri. Danes ji enostavno rečejo Glava. To je najtežja smer splezana na Kleku pred 2. sv. Vojno. Nastala je kot posledica reševanja problema Klekove Glave. V novejšem hrvaškem plezalnem vodniku je ocenjena s 5b, v plezalnem vodniku iz 1985 (B. Čujić – Inky) pa s -VI. Kakorkoli že, plezal sem že nekaj lažjih VI in VI+, pa ni bilo takih težav. Smer je vsekakor težja, kot je ocenjena. Je pa dobro opremljena s svedrovci in starimi klini, kakšnega prijatelja na pasu pa le priporočam.
V soboto sva v JZ steni splezala List in Ogledalo. Leta 1980 sta ju v enem dnevu prvenstveno splezala Franček Knez in Lojze Cajzek. Obe smeri sta krasni, lepo opremljeni s klini in svedrovci. Po novejši skici in tako je tudi v resnici, se po 2. raztežaju prekrižata. Ogledalo gre naravnost čez previs 6a+, List podaljša desno in v kamin ocenjen s 4b. V plezalnem vodniku iz leta 1985 (B. Čujić – Inky), gresta smeri ena ob drugi in se na križata…?
Tamkajšnji »lokalci« so nama priporočili dve novi športni smeri opremljeni s svedrovci, dolgi dva raztežaja, težavnost od 5c-6a. Ena se nahaja takoj levo od Lista, druga je za planinskim domom v steni Potkleka.
Gnezdila sva v »kar preveč sterilnem in komfortnem« apartmaju pod Klekom. Prijazni lastnik nama je ponudil prijazno ceno in zakaj se torej ne bi razvajala tudi pri počitku.
Vrnitev proti domu sva obšla z obiskom Samarskih sten. Vožnja po makadamski cesti do vznožja je kar mali safari, a se je splačalo. Ni vse v plezanju, treba je še očem privoščit pašo. Po stopinjah v blatu sva ugotovila, da tudi medvedom gozd ob vznožju sten, ni tuj.
Na Kleku imava še kar nekaj neporavnanih računov v steni in skušnjave so močne, zato sva se za jesenski vikend že rezervirala.
