AO Jesenice

Letos smo v Dolomite krenili v Canazei. Ena naveza (Jao in Matija) že v četertek, ostali (naveza: Neli, Blaž in Čarovnik in naveza: Metod in Mare) pa v petek. Kot se za Dolomite spodobi nas je pričakala toča, Jao in Matija sta jo doživela v skali že dan pred tem. Potem se je vreme uneslo, pa smo se lahko bolj sproščeno podali v smeri. Plezali smo v Piz de Ciavazes, Drugi stolp Selle in domov gredoč v Piccolo Lagazuoi ter Sas de Stria.

Preplezali smo: Jao in Matija – Schubert 6, 600m, Schobe 7-, 250m, Abram kante 7, 400m, Via tetto 6+, 230m; Neli, Blaž in Čarovnik – Rossi/Tomasi, 4, 200m, Kasnapoff, 4+, 300m, Via Giordano, 4, 220m, Metod in Mare – Rossi/Tomasi, 4, 200m, Sud kante 4+, 180m.

Nama z Metodom manjka ena smer, ker sva v petek zgrešila vstop a sva dan izkoristila za trening plezanja v mokrem kaminu med kapljami. Tretji raztežaj je presegel moje zmožnosti, pa sva potelovadila navzdol. Ravno pravi čas, ker nas je v dolini pričakala toča.Ostalim je šlo dobro, edino Jao se je “pritoževal” nad Matijevo zagnanostjo.

Na prelazu Pordoi smo spremljali še tekmo v gorskem teku (zaprta cesta, ko smo se peljali proti Cortini), skratka vikend se je zaključil po pričakovanjih – še pridemo.

Včeraj sva z Rajcem splezala to smerco v S steni NŠG- ja. Smer sm zadnjič plezal pred osmimi leti z Juretom Hafnerjem. V steni se ni nič kaj dosti spremenilo, razen to, da je na vsakem štantu po en svedrovc. Ključ smeri je v 4. raztežaju 40 meterski kamin IV+, ki pa je dobro nabit, vmes pa sta celo 2. svedrovca. Skala v kaminu je odlična. Izstopila sva skozi okno na SV greben, kjer pride vn Jeseniška smer. Nato pa še en cug podrtije po SV grebenu na vrh.

okno v 5.cugu

V zadnjem tednu sva tudi z Rokom raziskovala grebenske klasike. Da bodo naši stari mački ponosni, da tudi alpinistični podmladek na AO Jesenice ve, kaj pomeni lazenje po strmih travah in skoki čez takšne in drugačne trojke nad prepadi, ki jim ne vidiš dna.

Z Anžetom (AO Mojstrana), ki nabira vrhove slovenskih dvatisočakov, smo letos najprej odšli na SZ greben Kočne, kjer je Kljuka zadnji vrh pred Oltarji in Križem. Dostopili smo od prvega ovinka v Makekovi Kočni, čez gozd in melišče pod steno, nato čez položne plate in krajši žleb. Čakalo nas je še zadnjih 200 m vzpona, pred nami so se odprle tri grape, skrajna desna je izrazito rdeče barve, mi pa smo izbrali skrajno levo, po kateri smo zlahka dosegli greben (težavnost I-II). Greben je presenetljivo dobro obiskan, tako da je pot vseskozi vidna, tudi skozi ruševje, ki ga je res obilo, se zlahka da priti. Najtežji del je pred SZ steno, kjer je potrebno iti mimo dveh stolpov. Prvega smo obvili po desni, drugega po levi (klin). Sestopili smo po isti poti.

Nekaj dni kasneje smo naredili zame eno lepših tur v Julijcih, in sicer na Kanceljne in Prevčev stolp. Avto smo pustili pri cestarski bajti, skozi Mlinarico dostopili do stene pod Planjo, nato pod njo desno, dokler ne dosežeš lepe travnate gredine v levo navzgor (opis v vodniku Brezpotja od Sidarte). Gredina vodi skozi tri okna do Kotla, nato zaviješ desno po rdečem krušljivem žlebu na sedelce, od koder še po izpostavljenih poličkah na vršnem delu plezaš nekoliko v levo, dokler ne dosežeš sedla tik pod vrhom Kanceljnov. Za sestop po isti poti so urejena sidrišča za spust. S Kanceljnov smo po strmih travah, kjer prav prideta le ledna cepina, sestopili do Velikega stolpa Kanceljnov in se po ostrem grebenu povzpeli nanj. Nazadnje nas je čakal še najzahtevnejši del prečenja … Prevčev stolp. Gledano od daleč sem si mislila, da tole pa že ne more biti samo petica. Ampak glede na to, da nisem našla doma niti enega opisa, v katerem bi se kdo pritoževal, kako je težko priti tam čez, smo se spravili tudi sami pogledat, kaj skriva gladka stena Prevčevega stolpa. Detajl je ozka zajeda, ki je sicer res nekoliko previsna, vendar so oprimki odlični, klinov je pa v tistih desetih metrih toliko, da jih je mogoče samo v Čopovem stebru več. S Prevčevega stolpa smo se spustili ob vrvi, čeprav bi se verjetno dalo priti tudi peš (III). Po desni mimo Planje smo se vrnili na markirano pot, po njej sestop v Mlinarico, kjer smo se kar vrgli v osvežujoč tolmun. V te Avčinove konce, kjer šepeta tišina, bomo še prišli.

1 2 ►

Stena, Bohinjska smer, V/VI, 400 m

Z Anžetom sva jo plezala v torek, 14.7.2015. To je bila njegova prva smer v Steni. Skica v vodniku »Stena« ni najboljša. Skala je slabe kvalitete, ena slabših,kar sem jih plezal.  Poleg tega je bila stena v spodnjem delu mokra, saj je prejšnji dan precej deževalo. Pa vseeno je do konca gredine, kjer se stena postavi  pokonci šlo tekoče. Tu se prvič srečaš z rahlo podrtimi petkami. Tu pa tam se najde kakšen klin, štanti so narejeni. Ko sem se približal  markantni zajedi, katera te pripelje pod streho skalnega nosu in v izpostavljeno prečnico v levo (VI+), sem se tem delu smeri izognil po lepi prečki v levo. Tako sem priplezal do narejenega varovališča pod čudnim previsom, ki je bil videt precej podrt. Pod previsom je klin in v previsu  še dva zabita v sumljivo skalo. Brez A0 ni šlo. Sam bi ta detajl ocenil s VI, prej + kot minus.  Nad previsom je v liniji zadostno število klinov, težavnost okoli V+. Tudi zadnji raztežaj ni od muh, preplezati moraš sitno plato, v kateri se ne da namestiti varovanja. Ocena tudi okoli V+. Isti dan je v Steni plezala še ena jeseniška naveza. Katarina in Alenka sta se podili po Bavarski smeri. Seveda smo se pozno popoldan dobili v Aljažu.