Pa so dočakali naši tečajniki … končno smo jih peljali v skalo. Inštruktorji so bili prav tako mnenja … treba bo, treba, gremo že v Paklo. In smo šli, vreme je kazalo plus, kombi je bil rezerviran, potrebnih je bilo še nekaj jeklenih prijateljev in se nas je nabralo skoraj za polovico vseh registriranih članov. Plezali smo večraztežajne smeri v Glinščici: Senza nome 1, Senza nome 2, Senza nome 3 in Spigolo verde. Vsi smo splezali dve smeri, večina pa je našla dovolj moči še za tretjo. Tečajniki so se preizkusili tudi v plezanju v vodstvu, teren v Glinščici ponuja odlične možnosti za špeganje pod tečajniške prste z vseh kotov. Ko je sonce zašlo, smo eden za drugim počasi odhajali, nekateri prej, drugi kasneje, tisti s kombijem pa smo bili preveč lačni in smo zdržali samo do picerije. V prvotnem načrtu je bila picerija na letališču v Postojni, ampak ker je voznica nekako spregledala izvoz Postojna, smo naslednjo picerijo zasledili v Vrhniki. Tam se jih je našlo nekaj, ki so ob naši pojavi mislili, da smo iz Planice. … Možno? Ne vem točno. Jedli smo odlično, denarja je ostalo še za proslavitveno mini fešto za zadnji dan plezanja v telovadnici in otvoritev štirikanja pod Golico.
