AO Jesenice

…zvezde na Tulovih so, zaradi vremena, zaenkrat odpadle. Bova počakala, da zaveje pravi veter.  Zasilno nadomestilo sva šla poiskat v Dobriach (A), v steno Breitwand. Lidija tam še ni plezala in radovednost ne da miru. Splezala sva smer Seinerzeit, 5+/6-, 200 m,  sicer najlažjo v steni, pa še ta ni lahka. Nikakor je ne gre podcenjevati, saj pokaže zobe, sploh če nisi vajen lokalne kamnine in nalepljenega posušenega mahu. Plezalska iznajdljivost v kombinaciji s telesnimi merami V/Š  se pokaže v pokončnem in zelo ozkem kaminu, v 4. dolžini. Fotografij iz smeri je tokrat toliko, kolikor je bilo štroma v fotoaparatu. Opozorilo: Zaradi spravila lesa, je do nadaljnjega strogo prepovedano plezanje v sektorjih; B, C in D, pa tudi tisto uradno parkirišče  za plezalce, je zaradi izgradnje nove gozdne ceste, zaprto.   

Glavna cilja pri izbiri današnje ture sta bila izogniti se močnemu jugozahodniku in oblakom, ki so ovijali vrhove.  Na SV orientirana dolina Mrzle vode in višje ležeča Trbiška krnica, sta danes počivali v popolnem brezvetrju. Tudi oblaki, ki so ovijali sosednjo Trbiško Krniško špico in Divjo kozo, so se ves čas zadrževali višje, kot je sama škrbina. Kako je veter na grebenih močan, sem sprva le poslušal, na sami škrbini pa tudi občutil. Smuka prijetna pomladanska, pripelješ se še do doline. Cesta, razen nekaj flik pa kopna. Za dostop sem uporabil kolo, ki mi je še posebej na povratku ponudilo še dodatne užitke. Slikc pa ni.

Andrej, Igor in jaz smo imeli v načrtu smučati iz Stenarja ali Križa. Misel na Stenar smo opustili že v dolini, saj je imel kapo goste megle. Upali pa smo, da bo na Križu bolje. Smuči smo nesli malo naprej od Počivala. Sneg je bil spodaj predelan gnilec, ki je bil presenetljivo dober, višje pa tudi nekaj težkega novega snega in skorjica. Zborbali smo približno do Bovških vratc. Zaradi goste megle nismo niti točno vedeli kje smo, močan veter pa nam je pomagal pri odločitvi, da je to to za danes. Ko smo se spustili pod meglo, se je začelo uživanje. Pripeljali smo se malo nižje od mesta kjer smo se preobuli, potem pa spet smuči na hrbet in v dolino.

Kdor išče turo na kateri bo stopil na smuči pri avtu, naj ne sili v Vrata. Tudi Za Cmirom in proti Luknji ni kaj bolje. Z avtom pa se pripelje do parkirišča pred Aljaževim domom; vsaj to.

Z Lidijo sva deževno soboto izkoristila za nabiranje in pripravo dalmatinskih specialitet.  V nedeljo, zaradi mokrote odpoveva prej načrtovan »Circus«, iščeva suho steno in jo najdeva v »Water song« in »Thuringer weg«. Apartmajski čuvaj As, po domače »Regan«  naju je spremljal do jeklenic. Z zagotovostjo si je zapomnil zaseko od zadnjega obiska. Naslednji dan so mišice kazale prve znake utrujenosti, zato je prišel na vrsto »Akademski«, ki ga Lidiji obljubljam že nekaj let. V torek sva se šla zabavat v že posušen »Circus« in ni naju razočaral. Za zadnji dan so bili apetiti v Tulovih gredah veliki, vendar so se počasi in sproti zmanjševali. V opravičilo so nama bile občasne kapljice dežja in močan veter. Navkljub vremenu sva si ogledala to prekrasno stvaritev, pristopila do vstopa v smer »Winnetou« in se povzpela na vrh Tulovih gred. Jeseni sva jim obljubila ponovno snidenje.