Vsi na morje, mi2 pa v gorje. Prvotno načrtovani podaljšani plezalni vikend v Dolomitih, naju je, zaradi deževne napovedi obrnil za 180 ̊ proti J. Tako nama je bila položena možnost, da realizirava načrtovana cilja, ki sta bila že nekaj časa na »stand by-ju«. Napovedane plezalsko prijazne temperature na Velebitu, so dodale k odločitvi.
V času od 1. do 4. julija sva z Lidijo obiskala steni Velikega Kozjaka in Tulovih gred. Za plezanje v steni V. Kozjaka naju je navdušil legendarni hrvaški alpinist dr. Borislav Aleraj – Akec, ki je preteklo leto na taboru »Glavno da se klajmba« izvedel izčrpno predavanje o plezalskem raziskovanju stene. Plisirane Tulove grede pa te s ceste proti tunelu Sveti Rok vsakič izzivalno vabijo med svoje »kuke« – stebre.
V Velikem Kozjaku sva se namestila v planinskem domu na Velikem Alanu, čeprav sva nameravala bivat v Carevi kući. Ta je bila iz nepojasnjenih razlogov zaprta za obisk. Gozdarska koča na V. Lubenovcu, ki je pred leti tudi nudila bivanje, je pogorela, a je žal, niso obnovili. So pa v sklopu NP Sjeverni Velebit za namene trženja naredili 10 pastirskih stanov; 4 na Lubenovcu in še 6 pri planinski koči na V. Alanu.
Kot se spodobi, če pod steno prideš v popoldanskih urah, izbereš »Popodnevni smjer« (IV-II/III, 200 m). V prvem raztežaju je skala krhko luskinasta, z višino stene se kvaliteta skale izboljšuje. Sestopila sva po smeri »Jaruga za silaz ničice« (I-II, 200 m).
Naslednji dan sva iskala »Sondirajući smjer« in ko sva ga na desni strani amfiteatra že locirala, sva mu hkrati tudi prijazno obrnila hrbet. V severni steni sva poiskala smer »Prijateljska jaruga« (III/II), po njej nenavezana splezala cca 1,5 dolžine in nato zavila v levo, v smer »Prijateljski odvojak (V/III-II, 100 m). V tej varianti je skala fantastična. Kline potrebuješ izključno za izdelavo varovališča, ostalo varovanje pa enostavno urejaš na številnih sončnih urah.
Po dveh dneh plezanja v Velikem Kozjaku, sva se usmerila na južni del Velebita – Tulove grede. Hiško, ki je bila le šotor, sva z dovoljenjem lastnika Mila, postavila na njegovi livadi za zaščitnim kamnitim zidom. Ko je sonce leglo k počitku so nama družbo delale tisočere zvezde in kresničke, brez moteče umetne civilizacijske svetlobe. In sva k počitku legla tudi midva, saj naju je naslednji dan čakalo vstajanje pred sončnim vzhodom.
Ob rani zori sva bila že pod steno treh stolpov, pripravljena splezat dolgo športno smer »Winnetou«, 6a+, 420m. Za varno plezanje, poleg 15 sistemov in nekaj gurten, ne potrebuješ ničesar. »Winnetou« svojo perjanico razprostira po celotni smeri in »peresa« – beri radiatorji različnih širin prevladujejo, poleg kakšne manjše zajede in plošče.
Najtežji del smeri se mi je zdel vstop v drugo dolžino, med drugim in tretjim svedrovcem, kjer je treba »stiščat« ter zadnjih nekaj metrov tik pod vrhom smeri, kjer te spet čaka trda 6a. Zadnji raztežaj lahko plezaš levo ali desno varianto. Midva sva izbrala levo, kjer ocena iz skice drži. Z vrha se je najbolje z enim spustom ob dvojni vrvi spustit na severno stran in potem na markirano pot. Občutek imam, da smer »WInnetou« ni prva smer čez vse tri stolpe, saj so neznani plezalci tja čez že davno nazaj potegnili alpinistično smer »Smer čez tri stolpe, težavnosti V+.
Plisirana kamnina nama je že prvi dan zlezla pod kožo in sva naslednji dan po frikovskih smereh kar letela čez steno.
