AO Jesenice

Prejšnji ponedeljek sva se z Rafom »na kamot« z najino hišo na štirih kolesih odpeljala proti Karnijskim Alpam do prelaza Ciampogotto, tam prespala na parkirišču, naslednji dan pa šla plezat v Monte Brentoni. Načrtovana smer Nebeland nama ni najbolj dišala, skrila sva kovačijo in vrvi in po Normalki (450 metrsko poplezavanje po odprti steni, težavnosti I do II, malo zadiši tudi po III) dosegla vrh s prečudovitimi razgledi. Če greš plezat v Karnijce, lahko računaš na samoto, dolge dostope pa ti polepšajo razgledi in čudovita narava.

Iz Karnijcev sva nadaljevala proti Dolomitom, se pripeljala do prelaza Sella, naslednji dan pa namenila v Ciavazes plezat Rossi – Tomassi. Zjutraj je bilo mraz »kot v risanki« in ker prvi raztežaj poteka po kaminu, sva navezo, ki je prišla za nama, spustila naprej. Med plezanjem do Rafa na prvi štant sem se morala sprijazniti z dejstvom, da smeri z mojim razbolelim komolcem ne bom kos. Padla je hitra odločitev – geva dol; Raf se je ravno odpeljal po vrvi, takrat pa mi je nad glavo pošteno počilo in prigrmelo v kamin. Plezalca pred nama sta »podirala« smer. Do sedaj sem bila prepričana, da v Dolomitih ne leti in vse drži …

Kaj sedaj – na plezanje lahko pozabiva, hodiva pa lahko. Raf je že doma načrtoval naskok na 3500. Izbral je Hochfeiler (3510 m) in to v enem dnevu. Ja, to pa ne bo šlo … na izhodišču Val Vizze nad Vipitenom (Sterzing) sem naredila načrt in ga podkrepila s trdnimi argumenti, da 1800 m gor in nato še dol … to je pa čisto preveč, še posebno pri teh temperaturah.  Bolje bi bilo prvi dan pospravit s 1100 višinci do bajte, nato naslednji dan še 700 do vrha in povratek v dolino. Vendar je moje načrte in trdne argumente o dvodnevni turi en Hans kaj kmalu izničil. Naslednji dan sva štartala ob 6.15, ob 12.00 pa stala na vrhu. Zadnjih 300 m so se mi po glavi valjale misli o smislu tega početja … najprej gor, potem dol … zakaj mi je že tega treba. Na sedlu tik pod vrhom sem prišla do zaključka, da jaz pa tega res ne rabim, vendar mi je Raf po »čik-pavzi« (lepa beseda lepo mesto najde!) od nekod potegnil smisel še za tistih 40 metrov. Povratek v dolino je bil precej vroč, napočil je čas za obvodne aktivnosti.

Hochfeiler (Gran Pilastro), najvišji vrh Zillertalerskih Alp, je v ugodnih razmerah dostopen brez derez in cepina. Okoli njega so ledeniki Gliderferner, Schlegeiskees in Weisskarferner, pristop po južni strani pa je kopen. Moti le naval nanj, sicer ne tak, kot na našega Očaka, pa vendar.

Po obisku soteske v Stangi (nekako tako kot naš Vindgar) sva se pripeljala čez prelaz Gerlos do jezera Speicher, naslednji dan obiskala kočo v zatrepu doline Leitenkammerklamm in 400 m slap v Krimmlu … tu pa se je rodila ideja za ledeniški tečaj.

Po Grossglockner Hochalpenstrasse (skoraj kap te zadane zaradi cestnine – 35 EUR!!!) sva se prijetno utrujena vrnila domov, sedaj pa – novim »delovnim« zmagam na pot.

1 2 ►

V soboto sva v sklopu tabora KA z Nejcem Klemenčičem plezala Cozzolinovo zajedo v Malem Koritniškem Mangartu. Spali smo na stari planini, od koder je do vstopa samo še slabo uro dostopa. Posledično se nama ni dalo iti prav zgodaj, zato sva vstopila kot tretja naveza.
Na srečo sta bila prva dva cuga popolnoma mokra, zato se je počasnejša od dveh navez odločila za povratek. Naju mokorota ni odvrnila in po zanimivem plezanju mokro-blatnih kaminov sva dohitela trojno navezo italijanov. Sprva je šlo še tekoče in nisva čakala preveč. Ob koncu obvoza so se italijani zamenjali v vodstvu, naprej je plezal eden izmed počsnejših dveh, zato se je stvar malo ustavila. Še dobro da so bili Christian, Manu in Valter dovolj zgovorni da nam med čakanjem ni bilo dolgčas. Nad polico smo obvili moker kamin v originalu, kasneje pa je bilo vse suho. Predna naveza je bila vedno bolj utrujena, zato je bilo čakanja vedno več. Da bi bil dan popoln je še eden vmes padel 10m, kar je povzročilo še dodaten zastoj. Prehitela sva jih šele v izstopnem grabnu, ko sva se razvezala. Sestopila sva po Via della Vita in bila še z dnevom na planini.

Supaj s čakanjem sva plezala 10 ur. Gre za izredno lepo smer, poteka po naravni liniji, strmina in težavnost sta konstantni. Izstopa le obvoz kamina nad polico, ki se nam je zdel težak okoli 7- (na različnih skicah je ocenjen od 5+??? do 7). Širok kamin v zgornjem delu je pa verjetno najširše kar se še da normalno splezat.

V soboto sem šel s Stanetom v Malo Rinko splezat Grmadniško smer (spominska smer Uroša Gračnerja). Smer so postavili tri leta nazaj, a poteka po lepih večinoma logičnih prehodih. Mislim, da je bila v štartu ocenjena z VI, danes pa z VI-, verjetno pa je nekje tam vmes. Detajl smeri je bolj kot težek zelo neroden, z oprimki na zagozdenih naloženih skalah, kar daje plezanju malo neprijeten občutek in s tem težavnost, ki pa v resnici ni tolikšna. Podobna skala je po vsej smeri: veliko boljša kot na prvi pogled.
Klinov je le nekaj, na večini štantov eden, zato je kar nekaj zabijanja. Prav pridejo fredni manjše velikosti.

V sredo 24.8 sva z Luko Stražarjem(AAO) splezala smer Kaveljc v Triglavu. Do vstopa sva pristopila po Skalaški. V večini raztežajev je bil vsaj en del moker, kar je precej otežilo, ter časovno podaljšalo plezanje. Linija je prava mojstrovina, saj ponuja precej zahtevno, lepo, ter konstantno plezanje. V celotni smeri je le en raztežaj ocenjen z manj kot VI. V skali tiči okoli 5 klinov, dva sva pustila še midva. Ko sva prišla do težav v zgornjem delu sva bila oba že precej utrujena. Sledila sta raztežaja, ki sta skupna s Korenino. Tu predvsem zbranost igra ključno vlogo, saj so  razčlembe precej redke, varovala pa zato narazn. Skala je v ključnih mestih odlična. V zadnjem težjem raztežaju se je že delal mrak, tako da sva sedmico, nekaj šestic ter petko, splezala v popolni temi. Počutila sva se dobro in noč je bila dokaj jasna, zato govora o bivaku ni bilo. Dobro da sva s seboj imela vsaj eno dobro svetilko, tako da je prvi plezal z boljšo, drugi pa je kdaj stopil v prazno s slabšo. Na vrh Stene sva prišla malo pred polnočjo. Vase sva dala ostanke hrane in pijače, si segla v roke, ter odkorakala v Vrata.

Danes sva z Maretom splezala to lepo kratko smerco nad Vršičem. Prvi raztežaj je ključ celotne smeri. Odlikuje ga res izvrstna skala in naklonina. Začneš v poči, ki gre diagonalno proti desni, nato pa smer zavije proti levi po platah V+ in do previska VI+, ki je detajl prvega raztežaja.  Nato proti levi 4m na štant. Raztežaj je res vzorno opremljen porabila sva 11 kompletov. Drugi raztežaj gre proti levi po travnati polici, nato skozi kratek kaminček in nato višje po zajedi V 7m do stojišča. Nato gre smer čez par kaskad v dveh raztežajih do vrha, kjer je zadnji štant. Na vrhu sva si uredila vse potrebno za spust in se v dveh spustih z bikolorko 2 X 60m spustila do vstopa v smer.  Nato pa sestopila po grabnu do avta na Vršič.