Ni snega, ni dežja, pa klub temu nas bo večina letošnjo zimo obdržala v lepem spominu. Že skoraj mesec bo od tega, ko so bili preplezani prvi slapovi letošnje sezone, nizke temperature pa bodo nekaj časa očitno še vztrajale. Torej, kot pravi Sandra, kaj bi se za vikend človek končno naspal, če ni treba.
V soboto sva bila z Rokom že navsezgodaj v Trenti. Po priporočilu Perota sva si šla ogledat Julijano. Z namenom da mogoče vendarle pod slapom ne bi bila med zadnjimi, sva bila tam že pred osmo zjutraj, kjer sva ugotovila, da so enake načrte imele že štiri naveze pred nama. Takrat sva se spomnila, da je Pero nekaj omenjal tudi bližnjo Kuklo, nato je zapiskal še Božotov sms, češ da je Kukla res super, in sva šla. Plezala sva sama, slap je res ena sama poezija. Ker sva bila hitro čez, sva šla še enkrat pogledat pod Julijano, kjer je bila še vedno vrsta. Ura pa še ni bila pozna in sva se postavila v vrsto. Led je sicer na nekaterih odsekih precej tanek, ampak ga je še vedno dovolj za varno plezanje.
Za nedeljo se nas je nabralo malo več. Spet ob petih zjutraj auf in v Zajzero. Tokrat smo bili na parkirišču prvi. Božo, Jao in Marko so se odločili za slap La Bella Furlana, Mare in Čaro sta odšla pod Le placche parallele, midva z Rokom pa pod Piccolo Nabois. Vsi trije slapovi so dolgi nekaj čez 200 m, ledu pa je bilo v tistih 4 ali 5 raztežajih vseh vrst. Od mokrega in suhega do talarjev, ki so zlahka odpadali. Za spust so urejena sidrišča na svedrovcih. Gužva, ki je prišla za nami, je pa moram reči znala pustiti svoj estetski pečat na slapu. Ampak o tem bo kdo drug povedal, menda imam premalo občutka, kako je, če je res nuja sredi smeri.
