Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
V petek, 20.1. 2017, sva s Petrom preplezala Slap v soteski. Vhod v slap je desno od kamnoloma. Slap sva v celoti solirala, razen zadnjega skoka, kjer me je Jao varoval. Do vrha sva potrebovala 2 uri, za povratek pa dobro uro in pol. V slapu sva bila sama. Oba sva uživala.
Po sobotnem usklajevanju – kdo, s kom, kam, kdaj … sva z Rafom v nedeljo ostala sama. Prevelika izbira človeku škodi.
Slap v soteski je lepo plezljiv, zožitve so popestrene s pomanjkanjem ledu, vendar se da, narejen je tudi zgornji skok. Kljub ne preveč zgodnji uri sva bila v slapu edina, šele, ko sva bila že skoraj pri avtu, je ena naveza vstopila, po kosilu torej.
Fotk pa ni, ker sva računala na soplezalčev foto aparat.
Danes smo se štirje člani ao (še Marko, Andrej in Grega) odpravili v Trento “okrog rit v varžet”, saj je Vršič kljub trudu cestarjev neprevozen. Veter pač sproti dela zamete. Plezali smo Julijano in Kuklo. Razmere za plezanje zelo dobre, led zelo dobro prijemlje, čeprav ga resnici na ljubo , predvsem v Julijani ni ravno v izobilju, pa tudi temperature na sončni strani Julijcev niso več tako nizke (Bovec zjutraj 0, v Spodnji Trenti že malo nad lediščem, v Zgornji pa -2). Je pa veter poskrbel za zimsko vzdušje.
v nedeljo 15.januarja je bilo v Ratečah globokih -19 stopinj, kar smo nekako zignorirali in nadaljevali vožnjo proti Rabeljskemu jezeru, kje je termometer kazal znosnih -16. Ura je bila zgodnja, zato smo okupirali prazno parkirišče in se odpravili v zatrep k slapovom. Na mestu, kjer bi delali, nam je prizor pobesil brade, saj je pošteno teklo – kaj, lilo in tudi neka bogatija z ledom ni bila videt. Nekaj časa smo se gledali, hodili naokoli, preizkušali sumljivo zamrznjen bajer pa tudi razmišljali, če bi šli drugam. No zmagala je več kot ne ležernost in prepričanje, da nekam bomo pa že štokali in vrtali. Kmalu se je pokazalo, da se gorenjci ne damo kar tako odgnat in med vsemi potočki se je dalo splezat tudi kakšno suho linijo. Pa nismo samo plezali, potrebno je bilo prikazati in ponoviti vso znanost varovanja in plezanja v ledu, za kar smo poskrbeli Božo, Katarina in Raf.
Za nameček nas je sredi dneva ogrevalo sonce in zvečer je marsikdo doma žarel od vsega prijetnega.
Poznalo se je, da je bila zadnjih par let z ledom bolj suša, zato je število udeležencev (letošnjih in prejšnjih let tečajnikov, pa tudi starejših mačkov) preseglo 20. Veselilo me je tudi, da so bili vsi pripravljeni delat in se čimveč naučit – znanje je prvi pogoj za doživljanje prijetnih trenutkov v hribih.
Potegnila sva štiri raztežaje (tretjega skoraj kopnega), sestopila pa po strmem gozdu na desni – gledano od spodaj.
