Skupne ture – Stran 2

16. novembra, 2022

“Joža, požen, drva pri Bivaku Za Akom so pripravljena!”

V nedeljo, 6. 11. 2022 smo opravili prvo turo z našimi novopečenimi tečajniki. Spoznavna tura AO Jesenice postaja že tradicionalna, saj smo svoja kolena zagrizli do Bivaka Za Akom, kjer smo s preostalimi udeleženci opravili še delovno akcijo.

Najbolj močni in spretni člani našega ferajna so prijeli za sekire in pričeli sekati drva, saj se je kup čez poletje kar precej zmanjšal. Spet drugi so tekali naokrog in pobirali drva povsod, kamor so letela. Tretji so prijeli za žago in v ritmu žagali debelo hlodovino in veje. Četrti, najbolj pomembni, pa so poskrbeli za ogenj in kulinarični presežek klobas in tekočih napitkov. Za delavce se takšna malica spodobi!

Večjih težav nismo pridelali, smo se pa vsekakor dodobra ogreli in okolico, za obiskovalce, naredili prehodno in čisto. V bivak smo spustili nekaj zraka in na svežem zraku in sončku, ki nas je ogreval dobrih 20 minut, prezračili odeje.

Po opravljenem delu smo sklenili, da ture tako zlahka ne bomo zaključili, zato smo naredili še kratek obisk na Rutarski Vršič, do parkirišča pa smo se vrnili po orientacijsko zahtevni poti čez Zagon. Izjemna pohvala vsem udeležencem, ki so pomagali pri delovni akciji, predvsem pa pohvala tečajnikom, ki so navdušili s svojo kondicijsko pripravljenostjo in zmožnostjo premagovanja tudi težjih delov poti – vsekakor ste se odločili pravilno, da se nam pridružite!

28. marca, 202118. avgusta, 2022

Mala Mojstrovka – Velika zmaga

Sobota bo očitno postala klasika skupnih tur za tečajnike. Super, noben se nad tem ne pritožuje. Navodila v elektronskem sporočilu so sledeča: malo pred 7:00 uro se zberemo pred PD-jem na Jesenicah, odhod ob 7:00 proti Vršiču. Pa saj ne bomo hodili samo po Vršiču, kajne?

V soboto nihče ne zamuja, počasi kapljamo, pregledamo manjkajočo opremo in točni odidemo proti Vršiču, kjer od parkirišča krenemo proti Mali Mojstrovki, ki bo tudi naš cilj. Vrhov ne vidimo, saj nam vreme zgleda ni namenjeno, da bi gledali dih jemajoče razglede. Zapodimo se v strmino in se kaj kmalu ustavimo malo pod Butinarjevo grapo. Tam naredimo postanek in se ustrezno opremimo ter se razdelimo v dve skupini, pogumnejša jo mahne v Butinarjevo, Raf in Mare pa nas punce in enega fanta popeljeta proti Župančičevi grapi. Poslovimo se in že krenemo desno mimo Pripravniške proti Župančičevi. Strmina ne popušča in ko že mislimo, da je ta “hujše mimo”, nam Raf napove, da prihajamo v strm del in bomo videli kako bo. No, razmere za vzpon so bile odlične, če izvzamemo meglo. Prav dosti klepeta med samim vzponom ni bilo, saj je bila koncentracija na nogah, cepinih in dihu. Grapa je hitro minila in že smo bili skoraj na vrhu, le še lahek sprehod in hop, osvojili smo jo. Veselje je bilo nepopisno, spet smo premagali eno super smer. Na vrhu smo naredili le nekaj fotografij in se počasi odpravili v dolino.

Za sestop smo izbrali Pripravniško grapo. “Ježešna, v rikverc, kako pa bo to šlo?!”. Ja nič, eni hitreje, drugi počasneje, vsi pa vzvratno. Stopničke so bile narejene, zato ni bilo pretežko. Vsi smo na koncu prišli do štartnega mesta, polni lepih dogodivščin in zopet močnejši z izkušnjami. Za nas, ki smo se prvič preizkusili v vzvratni hoji je pa takole: tudi avto je prvič težko peljati vzvratno, pa danes obvladamo. Vaja dela mojstra!

Pri Erjavčevi koči se srečamo z junaki iz Butinarjeve, ki so nas prehiteli za dobro uro. Analiza je bila sledeča: spet nam je uspela ena odlična tura z odlično ekipo. Pohvala vsem za vztrajnost, močno voljo ter dobro voljo, našim vodičem pa predvsem za potrpežljivost in deljenje dragocenih znanj 🙂 smo pa res ena super družba, a ne!

8. marca, 202116. marca, 2021

AŠ – gibanje naveze v snegu

V nedeljskem jutru smo se Mare, jaz in 12 tečajnikov podali skozi Zavrh proti Sred. vrhu, kjer smo izbrali primerno pobočje za praktično urjenje gibanja naveze v snegu. Oblikovali smo 6 navez, delale so pa v resnici 4, saj več vrvi z Maretom nisva zmogla zagotoviti… Pa so se vmes malo pomenjali in je bilo tudi v redu.

Prikaz sidrišč v snegu in možnosti vmesnega varovanja so bile opravljene bp, sledil je še vzpon do vrha in uživanje na sončku, pa seveda ob debati, kam bi se v takih razmerah dalo še it. Idej je bilo cel kup…

Pohvale tečajnikom za zagnanost in prizadevnost, se vidi, da v gorah uživajo in si želijo več. Midva z Maretom sva bila zadosti za potešit osnove, več bo treba tudi s pomočjo še koga s ferajna. Pomoč tudi kakšnega izkušenega pripravnika je vedno dobrodošla…

Ob povratku sta nas razveselila tečajnica Nina in Mario, ki sta poskrbela za okrepčilo na Smokuški planini – pohvalno. Skratka, bil je lep in produktiven dan. Kmalu spet kaka akcija.

21. januarja, 201822. januarja, 2018

Kadar je v Krmo res daleč (skupna tura)

Ko smo v nedeljo, 21. januarja navsezgodaj le požokali naše avtomobile na že precej polnem parkplacu nekje na cesti v Krmo, se še nismo zavedali, kako dolga bo danes tura. Smo pa vedeli, da je cesta pogojno prevozna in le za terenska vozila, zato smo za tokratno skupno turo izbrali nižje hribe na tem območju. Veliki Pršivec bo kar pravi, pa še naše tečajnike smo peljali na lepo ogledno turo.

Grizli smo cesto, ravnico Zasipške planine in končno še v breg, davek vsemu temu smo poračunali na Prgarci, kjer smo si ogledovali naš pomožni cilj – vrh malo bližje v smeri Pršivca. Trije so se odločili za vrnitev v dolino, ostali smo nadaljevali, a kmalu doživeli prvo snežno ploho z dodatki ojačanega vetra. Zelo neugoden je bil tudi sneg z zaplatami napihane mehke do trde klože na zelo trdi podlagi. Pri smučanju dol v Krmo je bilo zato zelo zanimivo, na čase pa tudi malo srhljivo (nismo vsi Karničarji…), poleg tega je tam teren zelo razgiban in je pravo smer težko izbirati. Do avtov je bilo še hudo daleč, a je z malo dobre volje šlo brez problemov. Ko smo avtomobile rešili s parkirnih boksov, je sledil le še hiter skok k Dani na Dovjem na okrepčilo.

Trpeče smo uživali: Mare, Maja, Sandra, Nani, Seba, Mitja, Tomaž Anton in Raf

6. decembra, 2016

Neke nedelje čez primorski trojček

Zgodnja je bila ura v nedeljo, ko smo se zbrali pred ferajnom. Po slabih dveh urah vožnje in vztrajnemu obračanju gumba proti vedno višji temperaturi v kombiju smo do Planine Kuhinja skoraj vsi nadoknadili pri jutranjemu dremežu. S parkirišča na planini pozornost pritegnejo pobočja in vrhovi proti severu, ki bežno spominjajo na planino Pecol. Krenili smo po poti proti desni čez planini Kašina in Leskovca. Sledili smo oznakam za Rdeči rob in Jezero v Lužnici. Poti je bilo mnogo, gorenjskega poznavanja primorskih lepot pa malo. Edini imetnik zemljevida na turi je tako kmalu izjavil, da bo za prekomerno uporabo zemljevida začel zaračunavati najemnino. Pred pristopom na Vrh nad Peski se je med begajočimi meglicami odprl eden lepših razgledov na Julijce s Triglavom v osrčju. S Peskov smo odšli proti Batognici, kjer je vidnih še mnogo ostankov iz obdobja soške fronte. Ker nas je pozna ura že priganjala, smo se skoraj v teku pognali še na vrh Krna, nato pa v soju zahajajočega sonca sestopili mimo Gomiščkovega zavetišča. Pice pa tisto nedeljo vendarle nismo dočakali. Najprej se je izkazalo, da picerija v Kobaridu v tem času ne obratuje, nato smo bili še v Bovcu obveščeni, da pice ne bo, ker je peč v popravilu. Nedelja je bila kljub temu lepa in zopet se je potrdilo dejstvo, da še tako dolga vožnja in hoja hitro mineta, če je le prisotna družba pravih ljudi.

O Cookies