Kategorija: Obvestila

Nepričakovano povabilo v soboto zvečer in nebeško modro nebo zjutraj sta obljubljala krasno nedeljo in mahnili smo jo na Vršič.

Ker je dostop prekratek, da bi se človek ogrel, nam je ob 8h zjutraj  1. raztežaj Viteške kar malo načel premražene prstne blazinice (identifikacija s prstnimi odtisi verjetno ne bi bila možna), ko pa nas je obsijalo sonce, je bila plezarija zaradi grobe luknjičavosti skale kljub mokroti na nekaterih delih res en sam užitek. Raztežaju 6c smo se izognili v desno – po prečki v Hudo mravljico in se ob 11h že “krepčali” pod vstopom v Zajedo s platami. Že nekaj časa sem si želela ponovno zaplesati s Kekčevo steno, ki mi je lani pomagala do 6-tedenskega mavca in še daljšega mirovanja☹ in sem bila prijetno vznemirjena z rahlim priokusom strahu in treme.

Prva 2 raztežaja sem imela v spominu kot lažja (kot prvi v navezi sta se mi zdela lepša (ha ha, stanje moje vplezanosti ni na nivoju), v tretjem, kjer sem lani po 2. svedrovcu rinila naravnost navzgor, v prepričanju, da vidim naslednji svedrovec, pa sem tokrat poslušno sledila Božotu in Lidiji, desno okoli “buhtla”, potem pa sledi lepo poplezavanje po razu do 3. Štanta. In bolj kot sem preučevala steno z raza, manj mi je bilo jasno, kako in zakaj sem takrat rinila v levo.  However, ko smo bili že spodaj na melišču, je Božo opazil še enega takega “levaka”, ki pa mu je očitno uspelo brez padca premagati direttissimo varianto 3. raztežaja)

Zadnja dva raztežaja lepe plataste plezarije je Božo združil v enega in kmalu smo bili na vrhu, pa še hitreje na koncu 1. abzaila, od koder se je Božo kavalirsko vrnil do vstopa po nahrbtnike, midve z Lidijo pa sva bili kot bi mignil pri cesti – pri sestopu se je pokazala relativnost časa:)

Iz dna srca sem hvaležna Božotu in Lidiji, da sta mi včeraj uresničila željo popravnega plesa z Zajedo, čeprav kot 3. v navezi,  tako da sem glede na svoje ne ravno zadovoljivo splošno stopnjo fizične pripravljenosti vseeno “ultraUeber contenta”.

Res smo se fajn imeli, še slikat ni bilo dovolj časa:)

Še vedno obstaja stereotip, da je čez mejo vse bolje, pa tudi če meje ni več…in nekatere stvari res tudi so.

V sredo, 29. avgusta sva jo zopet mahnila v Karnijce, tokrat v JV steno Trogkofla (Velikega Koritnika), kjer se nahaja več solidno navrtanih smeri. Dolžine le-teh so vse okoli 100m in vse imajo v glavnem značilnosti plat, nekatere plisiranih.   Platke, kot jih radostno imenujem sama, zahtevajo malo več razmišljanja z nogami, kot to poimenuje Božo. Skala je kompaktna, tu pa tam je kakšen losan kamenček ali luskica, a nič motečega, kar bi oteževalo plezanje.

Če si pod steno dovolj zgodaj, kar midva nisva bila, ker sva se morala orientacijsko še znajti, si lahko privoščiš 3 ali več teh smeri. Seveda mora biti prisotne tudi kanček volje.

S sestopom ni težav, ker je urejena abzajl pista . Štanti za spust so označeni z modrimi packami. Morda je v osnovi mišljeno s pikami.

Po racionalni odločitvi sva odplezala Hansel 5c+ in Crete Rosse 6a, obe 110m.

Glede na lego stene, je pleža v njej zagotovljena še pozno v jesen.

Li in Božo

Letos sem si zadal cilj, da obiščem stene nad prelazom Plockenpass, saj so mi hvalili kvaliteto skale v tem predelu Karnijskih Alp. S Tomažem sva včeraj izkoristila lep dan in se v družbi Ane čez Korensko sedlo odpravila po Ziljski dolini do prelaza Plockenpass. Splezala sva smer Spigolo de Infanti. Smer je res prava lepotica, ne preveč težka, lepo navrtana, tam kjer rabiš varovanje je svedrovec, še kakšen star klin se najde. Stojišča so opremljena z lepljenci in lepo razporejena na 25-40 m. Skala je nepremirljiva kar se kvalitete tiče z našimi Julijci, spominja na Pakleniško. V smeri smo resnično uživali, tako da jo bom zagotovo ponavljal.

V torek, 21. avgusta 2018 sva se z Rajcem spravila čez  Steber revežev. Čeprav ni bil  ravno vplezan in je šele prispel iz nižinskega dopusta, mojem predlogu ni ugovarjal. Nisva hitela, obnašala sva se letom primerno in več posvečala varnemu plezanju. Smer sem že plezal z Leo pred slabimi desetimi leti in mi je ostala v prijetnem spominu. Orientacijske težave se pojavijo v srednjem platastem delu, vendar so lahko rešljive, če greš za nosom.  Na  25-metrsko prečko v levo sva pristopila po originalni skici, torej iz desne strani.  Zajeda V- je bogato opremljena z bolj slabimi klini, tako da sva mi2 za vsak primer dodala kakšnega prijatelja. 

…Italiji, v Karnijcih naju je pretekli vikend končno zvabila k sebi. Glede na, za naju nedostopno Sfingo v Steni, se privlačnosti Sfinge della Grauzaria, nisva mogla upreti. Čeprav je preteklo kar nekaj časa, predno so se stvari iz plana spravile v harmonijo in izvedbo.

V petek, 17. avgusta popoldan sva se s pretežkima nahrbtnikoma privlekla od parkirišča do planinske koče pravljičnega videza Rifugio Grauzaria. Pravzaprav je pravljična tudi njena notranjost. Mirno lahko zatrdiva, da bolj urejene in čiste planinske koče še nisva zasledila. Noto celoti dodata prijazna skrbnika in njuna psička Rukola.                                                                                                    Cene so popolnoma primerljive z našimi; spanje 13€, hrana na jedilniku med 7 in 13€, sendvič 3,50€, pivo 3€.

V soboto, po ležernem prebujanju in kofeinski dozi, naju je adrenalin že začel gnati proti steni Sfinge. Dostop do smeri Gilberti – Soravito je celih 15 min preko potoka, ki te po končani turi razveseli z ohlajeno pijačo,…seveda, če mu jo pravočasno predaš v oskrbo.                                                                                   O smeri Gilberti – Soravito, 720m; V-/ III-IV:                                                        –varovališča so večinoma urejena na dveh svedrovcih (en star, en nov)         –vmesnega varovanja je bolj malo                                                                        –stena je še najbolj prijazna do naših klinov Jeseničanov, manj pa do frendov in jebic (ups).                                                                                                                  Po celodnevni turi se strinjava, da večer preživiva na svežem zraku pred kočo. A ne za dolgo. Z jasnega se je stemnilo in v bližini so se že zaslišali neljubi zvoki grmenja, ki ga mi »raziskovalci nekoristnega sveta« poznamo v »basso profondo« varianti.                                                                                                                     Tole pa ne bo hec. Nevihtne strele so že iskale svoje privlačne cilje in ni bilo več kaj čakati. Pobaševa opremo in brž v hiško. Ko radovedno čakava, s čim nama bodo postregli Italijani, se s Sfinge ulijejo deroči slapovi vode in kamenja, kar me še najbolj spominja na pred leti, s Katarino doživeto »turo avanturo« ob sestopu preplezane Jubilejne smeri v Dolgem hrbtu. A takrat sva bili prepuščeni milosti in nemilosti votline v steni, kjer sva preždeli do konca najhujšega.                          Ker tudi tokrat vsi prisotni ugotovimo, da se dandanašnji na vremenske napovedi, takšne ali drugačne, res ni moč več zanesti, si za zadnji dan nisva delala posebno hudih ciljev. »Kar bo, pa bo!«, glede na to, da se je ulivalo še pozno v noč.

Nedeljsko jutro v nebesni modrini, a skala temna kot noč. Obema je jasno, da bo telovadba prilagojena hitrosti sušenja plezalsko prijaznim oprimkom. Nič, greva v plate.                                                                                                                          Brez ihte po dobrih 20 minutah pricapljava do 180-metrske smeri Flopland, v kateri se že veselo zabava italijanski plezalec v solo varianti. Zavedava se, da je na tak način smer okupiral za celotno dopoldne in se prenačrtiva v sosednjo, krajšo 100-metrsko Spigolo Sha 5c. Bogato navrtana, luštna, a prekratka. Na vrhu smeri se pokaže potreba po vsaj še eni takšni dolžini. Če drži: »Kratko, a sladko!«, je že bolje tako.                                                                                                         Kljub mlademu dnevu, pobereva »tavelke ruzake« v koči in se tolaživa, da gre po gravitacijskem zakonu lažje dol. Vmes se še ustaviva pri nama najljubšem hladilniku, saj težko prinesene blagodejne osvežitve za telo in dušo, se pač ne spodobi puščati v potoku. 

Tole turo lahko mirno spraviva v že dobro napolnjen predal za ponovitve.         Ljubiteljem divjine brez ljudskih procesij, toplo priporočava. 

Li in Božo

1 2 ►