Kategorija: Obvestila

V podaljšanem vikendu sva se z Rokom z motorjem potikala po Dalmaciji. Končni cilj je bilo plezanje v malo obiskanem plezališču Stogaj na Pagu, pred in po njem pa sva načrtovala skok v Paklenico. Na poti tja sva se Paklenici morala odpovedati zaradi dežja in burje, so se pa vsaj naslednji trije dnevi zaradi zmernih temperatur izkazali za plezalcem bolj prijazne.

Stogaj se nahaja v paškem zalivu Slana, 15 minut hoje od vasi Metajna. Pokrajino tam bi lahko opisala kot zares nenavadno. Že ko hodiš proti stolpom v daljavi, imaš občutek, da si se znašel v beli puščavi, brez kakršnega koli rastja na vidiku. Pa vendar mi je na poti uspelo zmočiti čevlje v blatu ob izviru sladke vode sredi ničesar. Mnogi so o pokrajini tam zapisali, da izgleda kot na Luni. Smeri v Stogaju so vseh vrst, od lažjih do težjih, previsnih, neprevisnih, popolne plate in užitkarskih poči. Nekatere smeri so speljane kar po fosilih. Vse, kar ti srce poželi, in to daleč stran od vsega. Plezala sva sama, tudi vabljiva plaža spodaj je samevala. Najbolj markanten je 60 m visok stolp, na žalost pa zaradi večje izpostavljenosti morskemu vremenu svedrovci na njem niso v najboljšem stanju. Skala je odlična, opremljenost smeri dobra, ambient pa neverjeten.

Nazaj grede sva dočakala tudi Paklenico. Plezala sva Danajo.

V četrtek smo se Marko, Luka, Tomaž in jaz odpravili na Ljubelj. Ker sta mi smeri Janc – Mali in Šentanska všeč smo se odločili za prvo. V dveh urah smo bili obe navezi Marko in Luka, ter Tomaž in jaz na vrhu. Jaz sem navijal še za eno smer ampak je večina zmagala. Kjub zgodnji uri je bilo v steni že pošteno vroče, zato je osvežitev na Ljubelju prišla še kako prav. Preživeli smo lepo dopoldne, zato smo za popoldne že skovali nov plan. Frikanje v senčnem Kovačevcu v isti zasedbi.

V nedeljo sva s Tomažem splezala  Pocarsko smer v ostenju Grebenca. V drugem raztežaju v grabnu leži še sneg, možno ga je obvoziti po levi strani in prideš lepo do štanta. Za začetek plezalne sezone v hribih čist ok. Smer sem že velikokrat splezal zato nimam kaj dodati.

V torek 12. 6. sta me Mare in Božo peljala plezat v Lengarjev Komen. Plezali smo direktno varianto smeri Peričnik.

Po kakšno uro dolgem dostopu iz doline Vrat smo hitro pričeli s plezanjem, saj so bile popoldne napovedane nevihte. Po prvem originalnem cugu je Mare smeri dodal še dva prvenstvena in še bolj direktna raztežaja, ki sta bila zame precej poučna zaradi uporabe različnih lesnatih rastlin, skalnih tvorb in pripomočkov za izdelavo varoval in sidrišč. Po zadnjem malo bolj atraktivnem raztežaju smo bili že na vrhu sicer precej neobljudenega Lengarjevega Komna. Sledilo je še pet abzajlov in pa sestop do avta, kjer nas je nevihta hitro pregnala na Dovje.

3 ženske smo se v nedeljo zjutraj odločile,

da se bomo v J steno Prisanka zakadile.

15 min od Tičarice nas je čakal preizkus za želodčke v obliki crknjene ovce,

nato smo se uspešno izognile snegu na melišču

in 1.uro hoje po Jubilejni uživale v prelepi pokrajini,

po zavoju na desno pri možicu proti smeri pa po strmih mokrih travah malo manj (vsaj jaz).

Sneg v grapi nam je preprečil dostop do začetka smeri, kjer naj bi bil svedrovec,

ampak to naše alpinistke Katarine ni pretirano motilo, in smo raje 1 cug dodale, kot da bi se zmočile in umazale, hihi.

v prvih 4 cugih svedrovcev ni, pa precej še dol leti,

potem se pa na nekakem platastem trebuhu zasveti in plata se pokonci postavi in začne se najlepši del plezarije.

Nadobudna mlada alpinistka  je vodila navezo vse do vrha smeri, dve starejši dami pa sva ji uživaško sledili.

Pol ure pred vrnitvijo na Vršič nas je malo ohladil dež, potem je sledilo še zabavno prebijanje skozi ruševje (ane Majda, kolk je blo fajn…), analize pa nismo naredile, ker smo doma obljubile, da se bomo hitro vrnile.