Kategorija: Obvestila

Za sobotni družinski izlet sem izbral gorsko skupinico Packalpe nad Labotsko dolino (Lavanttal). Ležijo nekoliko severneje od Golice (Koralpe) in ravno nasproti Zirbitzkogla, ki smo ga z ao-jem obiskali lansko zimo. Pričakovali smo dokaj kratko turo na najvišji vrh omenjene skupinice, to je Ameringkogel (2187m). Gre za en lep, položen, travnat hrib, skoraj brez snega, skratka primeren za obisk z otroki. Se pa je tura izkazala za pravo “alpinistično”. Avto smo zaradi ledene ceste pustili globoko v dolini in si tako turo precej podaljšali, nad gozdno mejo pa nas je pričakal silovit veter. Kljub temu smo osvojili dva vrhova (Weissenstein 2160m in Ameringkogel 2187m) ter se še do teme vrnili k avtomobilu.

Še vedno je potrebno iskati sneg pri sosedih, na žalost. Danes sem se pridružil Žigu in njegovi klapi. S kombijem smo se zopet odpeljali skozi oba Turska tunela in si za izhodišče izbrali vasico Kleinarl. Povzpeli smo se na Grundegg. Snega je nekoliko manj, kot ga je bilo pred tednom na Schilcheku. Malo se je še posedel, nekaj je dodal veter… za popolnoma brezskrbno vijuganje bo potrebna še kaka pošiljka. Sicer pa solidna tura z dobrim jurjem višincev, nizkimi temperaturami, ki še vedno omogočajo smučanje po pršiču in z dobro družbo. To pa je tudi to, po kar smo prišli…

Na drugi strani Turskega tunela, torej že na Solnograškem, ga imajo. Žiga je že včeraj preveril razmere, ko je bil pod Sichelwandom. Danes sva se odpravila  na Schilcheck, ki je s svojim ravno prav strmim in z redkim gozdom poraščenim vzhodnim pobočjem, ponudil prvovrstne smučarske razmere. Glede višine puhca, v izogib pretiravanja, raje kot slab meter rečem, da ga imajo dobre pol metra. Skratka, pod smučkami nikakor ne škrta. Bolj kot fotografiji, sva se posvečala snegu, zato so fotke precej kilave.

Danes zjutraj, ob ne prav zgodnji uri smo se odpravili do Bivaka II. Turo smo popestrili z dostopom na Šplevto čez Brinje. Snega do gozdne meje ni bilo veliko, višje pa je bilo zaznati občasna udiranja do sredine stegen in smešne manevre ki so temu sledili. Na vrhu je bilo snega približno 50 cm vendar je potrebno poudariti, da je to izključno vizualna ocena pisca in zategadelj ni pretirano zanesljiva. Vreme je lepo sodelovalo in tako smo imeli čast izkusiti spomladanski pristop na vrh v snežni plohi in megleno iskanje poti za jesenski sestop, ki pa mokremu snegu navkljub ni bil pretirano nadležen.

Izredno lepi turi je seveda sledila podrobna proučitev današnjega in preteklih dni v dobro znanem dovškem hramu. Na današnji ekskurziji nas je uživalo dvanajst. Vsa imena, ki si jih dotične osebe lastijo pa avtorju žal niso znana zato naj več o prisotnosti povedo fotografije.

1 2 ►

Pri domu Trilobit se nas je zjutraj zbralo devet udeležencev skupne ture. Skozi Medji dol smo se povzpeli do planine Seča, od tam pa po malici proti mejnemu grebenu, kjer poteka omenjena grebenska pot. Po prvem, z gostim rušjem poraščenem delu grebena, dosežemo zahtevnejši skalnati del. Le ta je zaradi snega in požlejene skale zahteval popolno zimsko opremo, pa tudi plezalni pas in kak konec vrvi je prišel prav. Malo zaradi kakega manjkajočega dela opreme, malo pa tudi zaradi megle in vetra, ki sta se pojavila v tistem trenutku, se odločimo, da se razdelimo v dve skupine. Ena se je vrnila do planine Seča in se od tam odpravila po običajni planinski poti, štirje pa smo nadaljevali po Skalaški in dosegli Mali Vrh (2017m) v grebenu Belščice. Združili smo se zopet na Hrašenski planini in se od tam skupaj vrnili preko planine Stamare na izhodišče. Hvala Maji za odlično idejo, udeležencem pa za prijetno družbo.