Kategorija: Obvestila

Včeraj sva z Antetom plezala v Debeli peči. Ker je pot v Krmo splužena samo do pol poti do kovinarske koče je dostop.malo daljši. Dostop po lovski poti sva gazila, očitno sva bila prva po sneženju.

V spodnjem delu smeri razmere niso bile prav dobra, a je plezanje lahko. Najslabše je bilo pa v prvem strmem raztežaju, ki pa je tudi najtežji. Kasneje prideš v del raza, ki ga popoldne dobi sonce, tam pa so bile razmere dobre, v zajedah sva našla kar nekaj ledu. Skupaj sva se varovala v 11 raztežajih, spodaj predvsem zaradi slabih razmer.

Smer se mi zdi pozimi precej lepša kot Jesih-Potočnik, je pa malenkost težja in neopremljena. Midva sva našla samo en klin v natežjem raztežaju.

Danes sva se z Prezlam odpravila na najino prvo skupno snežno smer. Po priporočilih parih udeležencev preteklega sestanka AO ter preudarnemu premisleku o razmerah sva bila prepričana da bo Teranova smer odlična izbira. Ko sva hodila proti vstopu se je počasi začelo daniti vendar se nama je zdelo, da so bile temperature že kar tople. Kljub temu sva nadaljevala in se podala v prvi cug. Sneg je bil skozi celotno smer kompakten, držal je dobro, videlo pa se je da je smer kar veliko plezana. Brez težav sva dosegla vrh smeri in se po žrelu spustila nazaj v dolino.

Dva odlična dneva in dve odlični turi.

V sredo 13.2.2019 sva se s Katarino pred šihtam odpravila na Veliko Mojstrovko. Pripeljala sva se do Rjavčeve koče, si hitro nataknila pancerje ter smuče in krenila proti vrhu. Celotno spodnje pobočje je bilo bolj kot ne splazeno, ampak sva brez večjih problemov prišla na greben, kjer pa naju je začel že priganjati čas, zato sva se odločila da bova zadovoljna že z Malo Mojstrovko. Zgoraj so bile razmere odlične, sneg je bil spihan in bolj skorjast po robu celotnega grebena, medtem ko je bilo nižje še kakih 20 do 30cm pršiča. Razmeroma hitro sva prispela na prevetren vrh, popila čaj in se spustila proti Drevesnici. zadnjih cca 100 višincev je bilo že kar južnih vendar sva se brez problema pripeljala do podna in nato odsopihala nazaj v breg proti Poštarci, kjer pa sva naletela na četo frez ki so se prebijale do vrha Vršiča. Kmalu zatem pa sva že prispela do avta in odhitela v dolino še mal lenart na šiht.

Dan kasneje pa sem prepričal Matevža, da se podava na Veliki Draški vrh. Celotna pot je  bila v lepem stanju, in tudi smuka je bila odlična, zgornje flanke so bile skorjaste in spihane, med Jezerci in Konjčico pa je sneg postajal vedno bolj težek in moker. Z nasmeškom na obrazu sva nato zagrizla še v zadnji breg in se nato skozi gozd spustila nazaj do avta. Tudi v gozdu je bilo še dovolj snega za brezskrbno zavijanje med drevesi.

Danes sem se s še štirimi turnimi smučarji odpravil proti Kofcam pogledat kako je vreme v zadnjih tednih vplivalo na sneg.

Do Planine Dolžanke (1000 m) sem s štirikolesnim pogonom brez težav prilezel čez vse drsalnice do popolnoma poledenelega levega ovinka, v katerega pa brez verig nisem šel preizkušat sreče. Verjetno gre z verigami še nekaj metrov višje, vendar je bilo že to izhodiše solidno.

Četrt čez sedem smo se tako s smučmi na nahrbnikih odpravili po “bližnjici” skozi gozd in po dobrih 200 višincih zapeli smučke in pse ter oddričali proti zavetišču na Planini Šija. Ko smo prišli iz gozda, smo zagledli splazeno Kofca goro in tak pogled te vedno postavi na realna tla, malo te stisne, zamisliš se in postaneš bolj pozoren na okolico in dogajanje okoli sebe.

Glede na temperature, ki so se iz minute v minuto višale, smo za cilj izbrali najbližje Veliko Kladivo in ker je bil sneg spodaj še precej trd smo pohiteli ter okoli desetih pogledali na drugo stran. Vrh Kladiva je bil spihan in ni bil primeren za smuko.

Ko je zgornjih 5 cm snega odjenjalo, je postalo jasno, da so visoke dnevne in nizke nočne temperature v tem delu sneg predelale do te mere, da je bil še najbolj podoben spomladanskemu srencu.

Na gori smo bili sami in praktično nobenih sledi o vijugah prešnjih dni. Tudi naših jutri verjetno ne bo več, saj je temperatura za ta čas tako visoka, da bom presenečen, če bo sneg na tem pobočju zdržal še teden ali dva.

Po vzponu sledi spust; z ostrimi robniki smo zarezali v mehko podlago, se zapeljali do redko posejanega ruševja in skozi gozdiček nazaj do zavetišča, kjer smo z nasmehi na obrazih naredili analizo in zaključili odlično “spomladansko” smuko.

Po cesti smo se po snegu in ledu pripeljali skoraj do tistega poledenelega ovinka, kjer sem pustil avto in še pred kosilom zaključili nedeljsko turno smuko.

Aljoša, Urban, Klemen, Nejc in Drejc.

Danes po službi sva se z Markotom odpravila v Centralni slap v Tamarju. Je lepo narejen, led odlične kvalitete, le višje je prekrit s snegom ali tanko skorjo. Desni je do polovice zasut z ogromno plazovino, Mimo votline izgleda v redu, v Sveči pa je ena naveza obračala. V Tamarju zaenkrat še zima, upajmo da za vikend v ta kot še ne pokuka pomlad.