Kategorija: Obvestila

Po včerajšnjem grizenju kolen na Špik in neskončnemu sestopu skozi Kačji graben, sva se s Čarotom odločila, da greva danes rajši nekaj kolenom prizanesljivejšega-Vidovo smer VI+, v NŠG. Odpravila sva se že zgodaj zjutraj, da bi ubežala vročini, a sva bila tako ali tako skozi celotno plezarijo obdana z meglo. Čaro se je odločil za kavalirsko potezo in začel s prvim raztežajem, da razmiga malo natrgane vezi v prstu. Prvi raztežaj je res lep in ponudi nekaj lepe, raznolike plezarije. Tudi skala je kompaktna. Ostale raztežaje sva izmenično splezala kar hitro. Plezarija je nekostantna, nekateri deli pa malo krušlijivi oz naloženi. Na vrhu se odločiva za abzajl, urediva vse za spust in se spustiva do naslednje abzajl točke. Tam gledava vponko in Čaro opazi da nima UIIA certifikata, bo bolje, da se spustiva na prusik. Da bo za ziher držalo dava vrv okrog treh pramenov, vrževa vrv in seveda… se ta zaplete v drevo. Po nekaj cirkuških akrobacijah mi jo uspe osvoboditi prijemov drevesa in sva na tleh. Super si rečeva, greva še kaj pofrikat na Vršič. Poizkušava potegniti vrv in ne gre. Se oba trudiva in vlečeva kot nora, ne bo šlo. Čaro se junaško javi in prežimari do 1. sidrišča, poizkuša potegniti vrv a brez uspeha. Prižimari še do 2. sidrišča in ugotovi, da je vozel potegnilo do prusika, ki ga je pritiska v skalo. Za ponovem spust je rajši zaupal necertifirani vponki v sidrišču. Čaro se spusti, potegneva štrik in laufa, končno. Na frikarijo pozabiva in razmišljava samo še o pivu, ko vprašam Čarota če ima on ključe od avta. Seveda ključev ni in hitro ugotoviva, da so tudi rezervni zaklenjeni v avtu. Iščeva ključe na vstopu smeri in pretehtava vse možne scenarije. Pri sestopu pretakneva vsak kamen in glej ga zlomka, ključi ležijo sredi poti na melišču, nekaj metrov pred koncem sestopa. Kljub izmučenosti se nama na obraz prikrade nasmeh in odvihariva naprej proti hladnem pivu. Slednji pa je moral še dobro počakati, sam nama je železna kočija z Ljubljansko registracijo popolnoma zaprla izstop iz parkirišča. Kot ponavadi je šlo spet vse kot po maslu?

V soboto smo se  Marko, Doroteja, Uroš in Aljoša odločili preplezati smer Kiklop v Begunjščici.

Okoli osmih smo pod smerjo sestavili dve navezi; v prvi sta bila Doroteja in Marko v drugi pa Uroš in Aljoša. Doroteja je kot vodilna suvereno odplezala vse tri raztežaje medtem, ko sva z Urošem plezala izmenično.

Ker je bila to za naju prva resna smer po opravljenem izpitu, sva med plezanjem v smeri kmalu ugotovila, kako pomembne so vse izkušnje, ki smo jih pridobili v šoli. Dejstvo je, da sva bila prvič sama odvisna samo od svojega znanja in to je dovolj, da sva bila oba vsaj enkrat izven cone udobja, ki ti jo sicer nudijo izkušeni alpinisti. Še dobro, da sva vsaj na štantih dohitela prvo navezo in Markov nasvet ter manjša pomoč je bila vredna zlata.

Za mlajšega pripravnika je smer resnično lepa prva izkušnja; še posebej, če je pripravljen prevzeti odgovornost in tako tudi plezati. Edini minus so bile naložene skale, ki se lahko hitro odkrušijo ali odkotalijo v dolino.

Na vrhu smeri je krasen prehod skozi preduh in na drugi strani lep razgled s štanta na vrhu smeri, iz katerega smo se ob vrvi spustili do melišča in od tam peš proti avtu. Analizo smo naredili pri Urošu.

Uroš, Doroteja, Marko, hvala za prijetno družbo in krasno izkušnjo!

S Katarino sva se v soboto odpravila v Krmo, v Debelo Peč, v Sekločevo. Zgodnjemu vstajanju navkljub v steni nisva bila sama, bila pa sva prva. Že sam dostop ponudi par izpostavljenih odstavkov in nikomur nebi zameril prošnje po varovanju. Sama smer je ravno prav pokonci, vendar je klinov veliko, skala pa večinoma dobra. Za izstop iz Jesih-Potočnikove sva izbrala težjo varianto, na vrhu pa žal ugotovila, da tudi pokljuške gore niso več imune na brezpilotne letalnike.

Za nedeljo so bile popoldne napovedane plohe, zato sva s Tomažem ob 4 uri krenila iz Jesenic proti Kamniški Bistrici. Pot sva si malo skrajšala z vožnjo po makadamski cesti do Jermance in si s tem prihranila eno uro hoda. Nadaljevala sva skozi Repov kot proti Staničevem vrhu. Od tam se začne plezalni del čudovitega prečenja Zeleniških špic. Za ogrevanje te čaka takoj tehnično najtežji del ture (spust iz Staničevega vrha). Po izpostavljenem plezanju navzdol sva zadihala lažje. Na vrhu je tudi prusik okoli ruševja za spust po vrvi. Sledilo je čudovito prečenje proti vrhu Špic do znamenite nebeške lojtre, ki te popelje v plezanju II-III stopnje na vrh Špic. Skala je tu res vrhunska. Iz vrha špic sva nadaljevala, čez 2 špici in potem se moraš držati bolj leve strani proti Srebrnem sedlu. Po 4 urah in pol sva na Srebrnem sedlu naredila malo pavze. Nato pa sva se odločila da naskočiva še vrh Planjave, in nato čez Kamniško sedlo na pivo in nazaj v dolino mimo pastircev. Veliko lepša pot navzdol, kakor skozi Repov kot.