Kategorija: Obvestila

Ker je v meni in Doroteji nekaj “gorenca”, sva namesto parkirnine v Vratih izbrala turistični avtobus in že v petek popoldan odrinila proti Luknji. Ujela sva še dovolj dneva, da sva si že pred spanjem pod milijon zvezdami ogledala potek smeri. Prebudila sva se v jasno jutro, spila kofe in že začela s poplezavanjem do vstopa. Držala sva se Božotove skice (Božo hvala 🙂 ) in brez težav našla prehod čez steno. Sledilo je še iskanje prehodov po Zlatorogovih policah – naslednikom priporočava, da se po preplezani beli plošči držijo možicev v desno, ves čas približno v isti višini, pot preči 2 grapi (prva manjša, druga širša), vse dokler ne dosežejo prepadnega robu. Šele nato naj se začnejo vzpenjati višje, po cca 60 metrih pa bodo desno spet videli nadaljevanje police, ki te po 50 m pripelje na markirano pot.

Sledil je še sestop s postankom pot steno, kjer sva pustila spalki. Bližnjica do tja se je izkazala za neučinkovito. Posledično sva se soglasno odločila, da upočasniva korak, pokličeva Grega (hvala za prevoz 🙂 ) in se ustaviva še v Aljažu, saj avtobusa ob 19ih tako ali tako ne bi ujela.

Smer sledi naravnim prehodom po večinoma kompaktni skali, težavna mesta so delno nabita, v preostanku smeri pa za varovanje poskrbiš sam. Priporočava!

Kdor si v Arabbi zaželi kakšen dan bolj na izi, se lahko poda plezat na vzhodno stran nad vasjo. Možnosti za dostop je več, opozoriti je treba samo, da povezovalna sedežnica od Rifugio Burz ni delovala, pa bi do vrha navkljub plačilu štirisedežnice iz vasi dodal še slabo uro na nožni pogon (hvala Katarini za opozorilo).

Midva nisva verjela, da je vse res tako blizu zgornje postaje štirisede, ki pripelje iz Passo Campolongo, zato sva nepotrebno raziskala še nekaj stolpov, ki niso opremljeni.

Kot je navedeno v pdf vodničku, ki ga najdete na tej povezavi: https://www.proguide.it/wp-content/uploads/2023/07/climbing-at-bec-de-roces.pdf , se v plezališču pleza od 5b do 7a, v zahodnem sektorju pa od III do V+. Zahodni sektor se da precej lepo povezat v 5 ali še več rastežajev (vmes malo peš), tako da se nabere do 150 višincev. Orientacija je od JV do JZ, zato se vedno najde smer v senci (ali soncu). Seznam smeri se najde tudi na povezavi: https://www.thecrag.com/en/climbing/italy/area/2519967369 . Imena smeri so sicer (bila) napisana, a največkrat obledela do neberljivosti.

Priporočam za takrat, ko se nisi pripravljen spopasti s smerjo, ki vzame cel dan, ali pa malo telovadbe povežeš še z obiskom gostilne na vrhu, kjer se lahko tudi dobro obeduje (midva sva pošteno pečenega dunajca dobila šele v tretje).

V soboto sva se z Gregom odpravila proti severni steni Velike Mojstrovke. Hiter korak naju na srečo pripelje pod prazno steno, in že spogledujeva s previsom, ki smer začini že v prvem raztežaju. Sicer luštn detajl, a vendar moram priznat, da brez rokavic, ki so me pričakale ob prihodu na prvi štant, verjetno še en čas ne bi bila ogreta. Sledi zanimivo plezanje po kaminih in zajedah, ki pa zaradi skromne opremljenosti lahko predstavlja manjši izziv z orientacijo.

Prvi del smeri zaključiva s prečenjem police, ki pripelje do šodraste kotanje. Od tam pa začneva prehod do belih plošč. Po treh štantih (morda že čist malo preveč levo) se že skoraj vprašava, če sva še na pravi poti. A nato le naletiva na naslednji klin, in se končno znajdeva na bolj jasni liniji, ki poteka naravnost čez strme plošče. Res čudovita plezarija se po dveh raztežajih zaključi tik ob luski pod streho. Od tam naju čaka še prečka v levo, ki postopoma preide v širšo polico. Le tej slediva vse okoli strmega stebra, kjer naju čaka le še izstopni raztežaj po razčlenjenem žlebu.

Super preživet dan, zanimiv vzpon in plezarija vredna dejstva, da bodo moje blazinice sedaj potrebovale par dni počitka.

Včeraj sva se z Markom odločila, da se soočiva s strmim dostopom in splezava smer, ki jo vsi hvalijo po njeni izpostavljenosti in kompaktnosti – Spominska smer Draga Geršaka in Ceneta Grčarja ali krajše GG.

Hvalnice smeri so res upravičene. Med plezanjem se nama je vsak cug samo smejalo, imela pa sva tudi srečo, da sva pod steno prišla prva, saj se je kasneje pod njo zbralo kar nekaj navez. Edina slabost so številčni klopi na dostopu, ki bivajo v travah. Za sestop pa sva tudi rajši izbrala navrtane štante od smeri Tik pred dvanajsto.

Priporočava 🙂

SSKJ: odisejáda -e ž (ȃ) – ekspr. dolgotrajno, dogodivščin polno potovanje … se je začela z dostopom do bivaka 1 v petek po službi. Posteljo sva si delila še z eno navezo, ki je za naslednji dan imela v planu Skalaški steber v Škrlatici, midva pa sva imela ogledano Desno zajedo v Rakovi špici. Naslednje jutro sva po krajšem sestopu do stene začela s plezarijo. Z dvema manjšima orientacijskima težavicama sva dosegla travnato polico. Tu pa naletiva na večjo orientacijsko težavico. V tretjem poskusu končno udaneva “zelo strmo, z žmulami prekinjeno steno” (cit. Mihelič, smer 113. Desna zajeda) in nadaljujeva še po strmi zajedi proti koncu smeri. Veselje po preplezani smeri nama kaj kmalu uniči pogled proti dejanskemu vrhu Rakove špice, ki je bil še kar “nekaj metrov” oddaljen. Med drugim se je v misli prikradla tudi ideja o bivakiranju. Kljub časovni stiski nama uspe čelko prižgati šele v Zadnjem doleku. Sestop proti Vratom nama popestrijo še številna snežišča, preko najdlajšega opraviva tudi abzajl. Ko prispeva do bivaka 4 se ravno prične nedelja. Soglasno se odločiva prespati v bivaku, saj sva zadnji avtobus iz Vrat že davno zamudila. Drugi avto naju je namreč čakal v Mojstrani. Zasedenost bivaka je bila glede na lokacijo pričakovana, ne preostane nama drugega kot prespati kar na tleh. Za zajtrk si privoščiva še zadnjih šest Haribo medvedkov nato pa v dopoldanskih urah kreneva proti Aljažu. Od tu naju do avta zapelje znanec (dolžna sva mu še za pivo ali dve), saj so bile do naslednjega avtobusa še 3 ure.