Lepe sanje!

Člani plezalnega kluba iz Tržiča, in to tistega v Furlaniji -Julijski krajini (Gruppo Alpinistico Monfalconese), so leta 2017 v južni steni Male špice (Innominate), markantne ostrice med Divjo kozo, Turnom in Gamsovo materjo, opravili težaško delo in opremili (navrtali) 16 raztežajev dolgo smer, ki ponuja res lepo plezanje v kompaktni skali ob odličnem varovanju.

Po sobotnem ogrevanju na Vršiču, kjer sva s Saro plezala Mavrico, sva se v nedeljo zgodaj zjutraj proti koči Corsi (še vedno zaprta) odpravila s Čarotom. Še kake pol urice hoda višje sva končno stala pod vstopom. Skala je res vrhunska, ponuja lepo plezanje tudi v lažjih raztežajih, najzahtevnejši z oceno 6b+ pa je bil za mene z nahrbtnikom na ramah prezahteven zalogaj. Strma, 30m visoka plošča z majhnimi in skritimi oprimki je poskrbela, da sem se na najtežjem mestu suvereno potegnil za komplet. Zadnji raztežaj nosi oceno 6b, spodaj je previsna poč z oceno 6a+, ostalo je lažje. Trije, štirje raztežaji pa so v bistvu le prečenje/hoja do nadaljevanja smeri. To je morda edini moteči dejavnik, saj smer ni homogena, pač pa prekinjena s policami, po katerih smer vijuga do strmejših odsekov. Ker te čaka tudi nekaj sestopa, si je treba za celotno turo rezervirati cel dan. Na splošno sva bila nad smerjo in ambientom, pa tudi nad vremenom in turo nasploh, navdušena. Po takem dnevu te zvečer ob utrujenosti zagotovo hitro pograbi spanec, vtisi iz te lepotice pa poskrbijo za lepe sanje. Fai bei sogni, kot je smeri ime, namreč pomeni prav to (imej/želim lepe sanje; lepo sanjaj)

Kalymnos

Domačini vozijo mopede brez čelad, vsi ostali uporabljajo univerzalne, integrirane alpinistično-avtomobilistične, tako zvane UIAA čelade (prosto po Grizliju). In če zvečer, ko naročaš pivo ali večerjo, nimaš za nohti magnezije in na sebi prašnih in umazanih plezalnih cunj, si na tem otoku kratko malo čudak. Ko človek zagleda vse tisto skalovje iz prvovrstnega, oranžno rumenega apnenca, baročno okrašenega z vsemi mogočimi skalnimi tvorbami, se ne čudi, da so otok okupirali predvsem plezalci. Le teh ni malo in človeka že malo zaskrbi, da bodo vse skale zasedene. No, glede na to, da je v zadnji izdaji plezalnega vodnička opisanih na tem malem otočku 4300 smeri, je strah odveč. Še bolj neverjetno je, koliko je še možnosti za nastanek novih. Najde se tudi kaka večraztežajka, sosednji otok Telendos, oddaljen dobrih 10 min plovbe, pa ponuja trenutno osem smeri, ki se približajo višini 300m.

Otroci so rekli, da je na otoku res dober “vibe”. A je ob taki skali, toplem morju, lepem vremenu, dobri hrani, prijaznih domačinih lahko drugačen? Težko.

Centralna smer – Zadnji Prisank

V četrtek mi je pisal Miha Š., zanimalo pa ga je če bi šla v soboto nekaj splezati. Odločitev ni bila težka, zato se v soboto zjutraj dobiva na vrhu prelaza Vršič, kjer pustiva 1 avto, z drugim pa se zapeljeva do 3. ovinka. Pripraviva “robo” in se odpraviva proti koči v Krnici. Dostop do stene vodi mimo koče, kmalu pa na desni zagledava najin cilj. Od stene naju loči le še melišče, že med hojo pa ugledava dokaj logično in vidno linijo smeri (vris na eni izmed slik). V steno vstopiva po strmi rampi, naveževa pa se na mestu, kjer smer rampo zapusti v levo. Miha “nabije” stojišče, nato pa odplezava lažji kaminček in kmalu prideva na naslednje stojišče. Od tu dalje plezava navzgor okoli ovinka v levo po zajedi, kamor naju je neslo malo predaleč, zato tudi zgrešiva prvo VI-ko v smeri (prečka), vendar tudi najina varijanta ni bila nič lažja (če ne še težja). Kdor želi splezati tudi prečko, naj se iz stojišča navzgor drži bolj desne. V nadaljevanju smer kar lepo zadaneva in malo kasneje stojiva na mestu, kjer se plezalni del smeri zaključi. Tam se razveževa in se po lažjem terenu v desni smeri navzgor prebijeva do grebena, kjer smer trči na Jubilejno pot, po kateri sestopiva. Na analizi se ustaviva v Tičarjevem domu, kjer se pošteno odžejava in tudi najeva.

Skala v smeri je kompaktna, z izjemo lažjih raztežajev, kjer je na posameznih mestih potrebna malo večja previdnost. Na pasu pride prav kakšen klin več, saj smer z izjemo težjih odsekov ni prav bogato opremljena. Tistih 100 m izstopa iz smeri po skici, pa je “raztegnjenih” na cca 300 m :).

Zermula

Ta vikend bi moral biti v službi, pa me je sodelavec prosil za menjavo. Ni problema, z veseljem sem prost, ko pa je tako lepo vreme. V planu je bila družinska frikarija in po možnosti ogled plezalne tekme v Kopru. Pa je v petek Saro začelo boleti in otekati zapestje (najbrž zaradi preveč krčevitega držanja UZ sonde). In ker se približuje plezalni dopust, je bilo najbolj pametno zapestje obložiti z ledom in počivati. Tako sta se na Primorsko odpravila le Janž in Janja, Ruj pa se je odločil preživeti vikend s sošolci na bazenu. Ker sem tako na petkov večer ostal brez družinskih soplezalcev, je mojo zagato rešila Doroteja. Omejena le na dopoldanski čas, sva se odpravila plezat Lanin nasmeh (6a+, 125m) v NŠG. Mojstrovina Božota in Lidije me vedno znova navduši s kompaktno skalo, lepimi prehodi ter varno opremljenostjo.

V nedeljo pa se je končno vse poklopilo, da sem lahko izpolnil obljubo Tini, da greva plezat smer, v kateri si bo lahko pridobila nekaj izkušenj z nameščanjem lastnega varovanja. Idejo sem dobil na spletni strani kranjskega ferajna in sicer Via Meledes (IV/IV+, 440m) v karnijski gori Zermula. Gora in okolica sta mi poznani, saj smo že pred leti z Janžem in Rujem v nahrbtniku raziskovali travnike in zobali borovnice v okolici prelaza Lonice (Cason di Lanza) pa tudi obiskali prijetno visokogorsko plezališče v okolici prelaza (Le falesie di Lanza), ki je kot nalašč za družinske obiske. Osvojitev vrha pa nam je takrat preprečilo poslabšanje vremena, zato sem se včeraj s še večjim veseljem podal v SZ steno omenjene gore. Smer je kot nalašč za pridobivanje alpinističnih veščin. Skala ni tisti čisto pravi monolitni karnijski apnenec, vendar še vedno krepko nad povprečjem naših Julicev. Je zelo skopo opremljena (na stojiščih je sicer vsaj en klin, vmesnih pa bore malo, v kakem raztežaju tudi nič), a skala nudi obilico razčlemb (razen prvega raztežaja, kjer se pleza po izprani in zlizani skali) za nameščanje takega ali drugačnega varovanja. Tudi glede orientacije je potrebno kdaj pa kdaj pogledati skico, saj se večinoma pleza po odprti ploščati steni. Plezala sva izmenjaje in Tina je suvereno opravila vse naloge, ki jih obisk take smeri zahteva. Kljub temu, da je prvič zabijala v steni, so jeseničani lepo zapeli.