Tam, kjer je bil zavrtan prvi …

… svedrovec, sva z Jakom (AO Cerkno) plezala v sredo. Da spodbujamo finančno stanje v slovenskih kočah (v resnici pa predvsem zaradi šparanja moje kondicije), sva se že v torek po šihtu zapeljala čez Pavličevo sedlo v Logarsko dolino do Doma planincev in se odpravila proti Koči na Klemenči Jami. V družbi prijaznih oskrbnikov in nekaj drugih gostov, sva preživela prijetno popoldne na nekoliko bolj znosnih temperaturah, z golažem in pico ter pogledom na smer. Tako sva naslednje jutro imela le še slabo uro do pod stene. Pri vstopu v smer je še nekaj snega, katerega pa lahko brez težav obviješ. Navezala sva se pred travnatim cugom v desno, česar osebno niti najmanj ne obžalujem, saj je skala tam res v slabem stanju. No, na srečo, je ta v nadaljevanju smeri veliko boljša, če ne celo odlična. Sledi poplezavanje levo in desno po Ojstrici, orientacijsko nič kaj preveč zahtevno, dokler ne prideš do znane Herletove prečke, kjer narediva pavzo za napolitanke. Jaka suvereno spleza detajl smeri in mi gentelmensko podaljša komplete, če bi bila kriza po tehniki, katera pa tudi zame ni bila potrebna. Sledi še kar nekaj prečenja v levo s celo nekaj metrov poplezavanja navzdol, dokler smer zopet ne zavije navzgor. Nato naju še trije cugi ločijo do šodrastega izstopa, nakar doseževa Kopinškovo pot. Kompromis za skrajšan jutranji dostop skompenzirava z osvojenim vrhom Ojstrice, kjer v prijetnem vetru in oblakih pomalčava sendviča. Sestopiva čez Škarje nazaj proti Klemenči, se ofrišava pri vodi pri koči in nadaljujeva do avta. Analizo ture narediva z res dobro belo kavo (pa še pikotek sva dobila zraven) in pa s postankom na sladoledu.

Smer je lepo plezljiva, po štriku precej daljša kot 500 m, štantov je ogromno, klinov kar nekaj, še vseeno pa set frendov pride prav.

Kaj še rečem, človek bi se lahko navadil bit 2 dneva na šihtu, en dan frej, pa spet 2 delat 😉

Sobotno nad Krmo

Glede na visoke temperature med tednom se je za vikend tokrat iskala smer, ki bo v senci. Nik še ni plezal v Debeli peči, jaz pa tudi samo Jesih-Potočnik, zato sva si za plan zadala Sekločevo smer. Sama sem šla v njo z nekaj respekta, saj nekateri o njej pravijo, da so petice v njej kar konkretne (sami se mi iskreno res ni zdelo, mogoče pa sem imela res samo dober dan?). Celotna smer poteka po zelo dobri skali (previden je treba biti le v drugi petici na večjo ‘lusko’, kjer sta dva klina povezana s črnim prusikom) in je kot se za klasiko in popularnost smeri spodobi bogato opremljena. Na koncu smeri sva se orientirala po narisani sklici in namesto leve variante po prečki v smer Jesih-Potočnik izbrala bolj direktno – 2 cuga strmejše plezarije z le enim klinom, se pa da marsikaj dat noter in zabit – tako da sva se izstopu priključila nekoliko višje. Sledil je še že meni znan izstop po IV-ki in kompaktnih belih ploščah na greben Debele peči. Na vrhu sva srečala kar nekaj znanih obrazov in nato sestopila skupaj v družbi Tine in Gašperja iz Kranja po lovski poti, ki ni nič kaj krajša od lani. Te pa tik pred Kovinarsko kočo ob poti razveseli ogromno gozdnih jagod, kar pa tudi ni slabo.

V Krofički

Ideja za nedeljo – nekam, kjer ni velik dostopa pa da so svedrovci, pa da ni spet Vršič. In sva šla z Nikom proti Logarski. Za cilj sva si izbrala smer Zvitorepson v Krofički. Smer je fletna in poteka po večinoma kompaktni skali. Načeloma je svedrov dovolj, lahko pa daš kakšnega frenda še kam. Sestopiš po uhojeni potki med borovci. Aja, pa fajn je vedet, senca v steni je do 1h 😉

V oblakih Kogla

V soboto sva z Markom otovrila poletno sezono hribov in odšla plezat v Kogel. Za cilj sva si izbrala smer Česnovar-Srakar (s kranjsko varianto). Dostop ni nič krajši kot lansko leto, edino klopov je bilo nekaj manj. Smer poteka po izraziti liniji vse do vrha. Opozoriti je treba na cug pred polico, ki je res podrt in je verjetno boljša izbira, če greš desno varianto in ne v levo, saj te potem čaka štorasta podrta prečka do štanta. Sledi lahek cug v desno nato pa še trije težji – meni osebno predzadnji najtežji. Do vrha Kogla te nato loči še cug poplezavanja in že se sončiš na travah gore. V pričakovanju, da naju bo sonce scvrlo, sva celo smer plezala v oblakih in vetru. Sestopila sva malo na okoli in nato abzajl čez Virensa. Smer ima navrtane štante z izjemo enega, prav tako pa je povsod veliko klinov – idealna za vplezavanje.

Dolkova špica

Ker imam jaz še nekaj lanskega dopusta, Matevž pa je tudi frej, sva se za ponedeljek zmenila da greva nekaj splezat. Nisva imela nobene pametne ideje, zato naju je iz zagate rešil Tadej Krišelj, ki je predlagal južno steno Dolkove špice.

Tako smo štartali že zgodaj iz vrat in po dobrih dveh urah stali pod smerjo Svileni strah (VII-/VI-, 300m). Smer se začne zelo obetavno z strmimi zajedami in kamini, ki nas v štirih raztežajih pripeljejo do uravnave v grebenu. Tam smo se za krajši čas razvezali in odplezali še do zadnjega raztežaja čez strmo glavo. Tam nam prehod, ki sta ga izbrala Anja in Peter ni bil nabolj všeč, zato smo na konec strmega dela stene izplezali po poči bolj levo, cca. VI.

Do vrha nas je ločilo še nekaj grebena, kjer je nadebudni pripravnik za vodnika še povadil vodenje na kratki vrvi in naju z Matevžem kot gosta varno dostavil na vrh.

Sestopali smo na rdečo škrbino in proti jugu. Za sestop je obvezna zimska oprema.

Smer priporočam vsem, ki bi si zaželeli kratke smeri z dobro skalo in dolgim dostopom.