Tam kjer ni severnika – Gaipahöhe

Ker je zadnje dni v Avstriji padal sneg z vetrom, delal zamete, klože in opasti, in ker se je nevarnost snežnih plazov dvignila na 3 do 4, smo nekaj solidne in varne smučarije našli nad Innerkremsom na južnih pobočjih Gaipahöche. Na izhodišču nas je pričakala zavidljivo velika količina novozapadlega snega in lepo potegnjena špura, ki smo ji v zavetju sledili skoraj do vrha, kjer pa je severni veter pokazal svojo moč, saj je pihal s konstantno hitrostjo okoli 50km/h.

Zato smo se hitro preoblekli in odbrzeli navzdol proti dolini. Malo po gozdu in malo po flankah, kjer je bil še pršič in kar je najbolj pomembno, nobene klože ali skorje.

Za češnjo na torti pa smo točno nad parkiriščem zvozili še krajšo puhasto flanko in se nasmejani ter zadovoljni z izbiro ture, vrnili domov, kjer smo naredili krajšo analizo.

Varno smo namesto vas uživali, Eva, Branka, Nanika, Petra, Luka, Tina in Aljoša.

Špikanje pod Ptičjim vrhom

V soboto nas je nekaj turašev in nekaj krpljarjev/ic iz Savskih jam odšlo najprej na Ptičji vrh. Nato smo se turaši skozi gozd, ki je ponujal obilo pršiča, spustili do Markeljnove planine. Tam smo počakali še na počasnejši del odprave.

Povedali smo kakšni so ukrepi v primeru, če plaz odnese tovariša (ali več njih), pokazali in preizkusili delo z žolno (našli smo vse), sondo in lopato.

Udeleženci sobotne ekskurzije smo bili Mac, Matej, Andraž, Teja, Nastja, Tin in moja malenkost.

Vikend v Lesni dolini

V upanju, da na Tirolskem bo pa vsaj meter + snega, sva rezervirala apartma v Obertilliachu v zgornji Ziljski oziroma Lesni dolini (Lesachtal). Izbrala sva vrhove s sončnimi pobočji in sicer v soboto Steinrastl (2284 m), v nedeljo pa zaradi oblačnosti le vzpon od vrha gondole do sosednjega Golzentipp (2317 m).

Turo na Steinrastl sva začela le 3 min. vožnje od apartmaja, zato se nama zjutraj res ni mudilo. Na izhodišču pa mešani občutki, saj je bilo snega v povprečju meter + le v dolžino… V napad sva šla seveda po cesti, dokler naju smerne table niso prepričale v bližnjice, ki pa so se izkazale za prevaro. Snega na sončnem strmem pobočju skoraj ni bilo več. Z malo trikov sva le prilezla nazaj na cesto in je nisva zapustila več. Nad gozdno mejo se pokaže zelo lepo pobočje podobno onemu pod Gaipahohe nad Innerkremsom. Res lepo za turat, če bi le sneg bil bolj po volji smučarjev. Bilo je pač vse sorte in smučajoč navzdol je bilo potrebno vklopit vse radarje. Pa je uspelo, naredila sva tudi nekaj lepih zavojev celo v pravem pršiču.

Naslednji dan sva imela namen štartati po smučišču v Obertiliachu pa levo v pobočje Golzentippa. Ker pa je bila napovedana pooblačitev, sva pogoljufala z gondolo gor in preostali del peš. Seveda sva bila hitro nazaj in po lepi progi tudi v dolini. Načrt, da bova malo turala in malo po dratih, sva izpolnila. Popoldne se na hitro odločiva in spokava en dan prej domov, kar se je danes izkazalo za pravilno odločitev. Lahko sva še celo lopatala sneg pred hišo.

No, da dodam še to. V Karnijskih alpah je kup lepih smučarskih ciljev, prav tako v vsej okolici Lienza in Similauna. Nekaj smo jih že zdelali, pa še kdaj bomo prišli.

ENA MAL DALJŠA

Sedem nas je pred PD-jem zjutraj čakalo na avtobus proti Maltabergu nad Gmundom. Pa ga ni bilo in sem jaz potegnil s kombijem. Z izhodišča Maltaberg je možno opraviti kar nekaj smučarskih tur in glede na snežne razmere, smo upali na dober, senčni vzpon na Poisnig (2528m), nato pa ga začiniti še s skokom na Stubeck (2370m) ter smuka nazaj k avtu.

Načrt smo sicer izvedli, je bil pa sneg vse prej kot smučarjem prijazen. Malo, pa še neugodno skorjast dol s Stubecka. Vseeno smo bili zadovoljni s turo, ki je lepa in razgledna, pa ravno prav dolga, da je okrepčilo v Leonardhutte pošteno pasalo. No tule še pohvale Perotu za osvojen še vrh v nadaljevanju grebena s Poisnika – Wandspitze.

V naslednjih dneh pričakujemo precej snega v gorah, ki ga bo spremljal močan veter, zato bo treba počakat na varne razmere, potem pa spet v nove zmage. Matrali smo se: Štojs M., Vister A., Ramuš P., Pisek Manca, Bergant G., Košir M. in Raf.

Kilnprein

Nov vikend je prinesel novo turno smuko in podobno kot zadnjič, smo tudi tokrat zelo natančno spremljali vse mogoče modele, prognoze, realnočasovne analize, spletne kamere in še kaj. Na koncu pa smo še najbolj obetavne informacije dobili kar po telefonu in v soboto zvečer smo za cilj določili Kilnprein nad Turrachom.

Uro odhoda smo tokrat nastavili na 6.00 tako, da smo bili na izhodišču, ki je poleg parkirišča ob gasilnem domu, dokaj zgodaj, kar je seveda pomenilo, da je bilo precej hladno. Od -15 do -12 stopinj smo namerili. Odvisno od znamke avtomobila.

Ko smo se opremili, oblekli in prešteli, smo se po cesti v zmernem tempu povzpeli do manjše planine, kjer smo naredili prvi krajši postanek, nato pa nadaljevali do zatrepa doline na sedlo, od tam pa na vrh, ki leži na 2408 metrih nadmorske višine.

Vršna piramida ponuja dobrih 400 višinskih metrov odlične smuke tako, da smo prav vsi lahko narisali svoje čačke. Nekateri smo za umetniški vtis dodali še vejice in pike. Spodnjih 500 višincev pa je namenjenih iskanju “najlepše” poti skozi smrekov gozd in smuku po cesti, ki nas je pripeljala do izhodišča.

Analiza v baru na Turracher Höhe je pokazala, da smo v petih urah opravili nekaj čez 1000 višinskih metrov, prevozili 16 km in spregovorili nekaj čez 15000 besed 😉

V turi smo tokrat namesto vas uživali; Janž, Nanika, Grega, Pero, Eva, Branka, Mare, Tina, Mark, Nataša, Aljoša in Nastja, ki pa je bila čisto v svojem ledenem kraljestvu na Kornnocku.