Majda, Klemen in moja malenkost smo se odločili, da gremo na Kamnitega lovca. No, videli ga sicer nismo, ker je bila tura v stilu Josipe Lisac – magla svuda oko nas.Tudi zaradi nevarnosti plazov smo pred zadnjo izravnavo obrnili. Tam sta prerez delala dva italijanska vodnika, ki delata poročila o stanju snežne odeje oz. nevarnosti plazov in tudi ona dva nista nadaljevala. Zato smo se spustili v krnico do ceste, ki pride iz Ovčje vasi. Pršič med macesni je bil enkraten. Tam pa pse na smučke in navkreber na Višarje. Od tam navzdol do Višarske planine, pa spet nazaj na vrh. Po kuhančku spust v dolino in obvezna analiza pri Firerju. Ugotovili smo, da če bi sijalo še sonce, bi v takem pršiču smučarija bila že kičasta.
Viševnik
S Saro sva šla na prvi zimski dan pogledat, kakšne so zimske razmere. No zvečer, ko je tema in megla in fejst piha jugozahodnik, bi se mogoče z malo domišljije dalo reč, da je zima. Slik pa ni, ker je megla v temi nehvaležen fotografski objekt. L.P.
Kotovo sedlo
Veliki Pršivec, 2056 m
V nedeljo, 15. decembra smo se zbudili v zoprno, megleno jutro. Pa ni panike, ker je bila napoved za gorski svet bolj obetavna. Janez, Zdenka in midva z Majo smo se ob humani osmi uri zjutraj dobili v Krmi in kmalu zagrizli v za mnoge duhamoren del poti proti Zg. Krmi. Nekaj pred Pragerco ali pastirsko bajto smo zavili desno proti lovski koči. Pot na Pršivec gre sicer višje, mi pa smo raje izbrali “varianto za pridne” in po dveurnem prebijanju preko kucljev, kont in vseh sort robov le prilezli na vrh. 1000 m pod nami je bila temačna Krma, na vrhu pa sonce in primeren – razkošen razgled.
Veseli, da smo osvojili odmaknjen in manj poznan vrh, smo rutinirano opravili tudi s sestopom. Snega je višje gori še zadosti, za hojo je pa neugoden, saj se mestoma zoprno predre, ko najmanj pričakuješ.