Kategorija: Obvestila

V nedeljo smo Metod, Sašo, Miha in jaz izkoristili lepo vremensko napoved in splezali smer, ki so jo prvi obdelali Nemci. “Jan in njegov cimer” pa sta pogruntala varianto kako se iz nje pride ven preden postane Dolga Nemška.

Hvala Manci, ki nam je s svojim prispevkom dala malček nasvetov kako si plezanje olajšati. Nismo pa bili hvaležni vojski pred nami, ki nam je nad glave prožila granate in šrapnele. No, za kakšen nepredviden izstrelek smo poskrbeli tudi sami, a se je več ali manj srečno izšlo.

Če povzamem je to lepa smer, ki nudi vsakega malo. Plezanje v platah, pa kaminih, malček previsa, previdno tipanje naloženega, sprehod po šodru, sončenje, pa še kaj bi se našlo. Naslednjič bi rad videl še kako zgleda dodatek, ki pripelje na Kugyjevo polico.

V Vratih smo pri obvezni hidraciji in lizanju ran bili soglasni, da smo preživeli lep dan. Število idej za naslednjo turo pa je raslo premo sorazmerno času oskrbe prijazne natakarice v Aljaževem domu.

Danes smo jo z Draženom in z Robijem iz AO Tržič mahnili v tako imenovano Kramarco. Sama smer je znana po svoji podrtosti, meni je kljub temu ostala v lepem spominu. Pri Storžiču je bil zame res že čas tudi za kakšen tak spomin. Na samih vrhovih kaj več od poslušanje himne nad Pokljuko še nisem doživela, no danes smo se zadnje metre vzpenjali ob poslušanju cerkvenih pesmi in molitev in prišli ravno na mašo. Sestopili smo čez Škarjev rob, prijetno turo pa zaključili z analizo v domu.
p.s. ker albumov tukaj še vedno ne znam delat, samo ena slika z vrha 😉

Do nedavnega meni popolnoma neznani kup rdečkastega peska in kamenja nekje v južnem ostenju Planjave, ki se imenuje Rdeči kup, mi je od sobote dobro ostal v spominu. Z Rokom in Anžetom smo dostopili po grapi Levo od Rdečega kupa, kjer smo z izjemo dveh lažjih skokov štirice na začetku, poplezavali po lahkem terenu. Sicer naj bi se do Rdečega kupa dalo dostopiti tudi po Grapi za Rdečim kupom, ki pa ima nekoliko težji skok, poleg tega je letos v njej še veliko snega. Na prvi pogled zgleda greben Rdečega kupa popolnoma nepreplezljiv. Prepadi na vse strani, nikamor za stopit, drobljiva skala, ki se kar melje pod prsti. Tako je bil tudi občutek med plezanjem na vrh precej klavrn. Odličen klin se nahaja na vrhu grebena tik nad oknom, tako da je možen tudi spust do okna. Turo smo nato nadaljevali po isti smeri do vrha stene, kjer smo po Severozahodnem grebenu, ki kar puhti od klinov, odšli do vrha Planjave.

V soboto sva z Janezom krenila v Kaminsko smer v Celovški špici. Dostopa in sestopa se nabere za približno slabe 3 ure, a je pot z izjemo melišča pod smerjo zelo lepa.

Smer poteka večinoma po kaminih, zaključi pa se na grebenu od koder je do vrha še 15 minut hoje. Z izjemo prečnice v 2. raztežaju kjer leži nevarna skala, ki lahko pade na varujočega, je plezanje užitek. Do drugega varovališča je sicer možen obvoz po desni, ki ga je izbrala naveza pred nama. Verjetno bi ga tudi midva, če bi vedela kako je naloženo. Seveda je potrebna previdnost, ker je dosti oprimkov takih, ki se jih ne smeš dotakniti. Varovanje je s svedrovci, ki jih je ponekod celo preveč, jebic in frendov tako nisva potrebovala ( v vodničku so priporočeni ).

Za sestop sva izbrala pot, ki se spusti na sedlo pri Svačici in potem čez melišča na cesto pa malo po gozdni poti do parkirišča. Možen je še sestop proti zahodu, a ta naj ostane za prihodnjič. Bilo je lepo.

Končno sva si z Robertom našla skupaj cajt za plezat v hribih. Odpravila sva se v severni raz male Mojstrovke. Na vstopu v smer je prvih 20m kar pokonci, nato pa se smer položi in ji slediš po razu 3. raztežaje. Smer se v zadnjih treh raztežajih spet postavi bolj pokonci do izstopne gredine, ki te popelje na Hanzovo pot. Smer je v celoti opremljena s svedrovci, najde se pa tudi nekaj klinov. Za Roberta je bila to prva smer v hribih in izbira ture je bila temu primerna, za vnaprej se že veselim ponovne plezarije z njim.