Kategorija: Obvestila

Andrej, Igor in jaz smo imeli v načrtu smučati iz Stenarja ali Križa. Misel na Stenar smo opustili že v dolini, saj je imel kapo goste megle. Upali pa smo, da bo na Križu bolje. Smuči smo nesli malo naprej od Počivala. Sneg je bil spodaj predelan gnilec, ki je bil presenetljivo dober, višje pa tudi nekaj težkega novega snega in skorjica. Zborbali smo približno do Bovških vratc. Zaradi goste megle nismo niti točno vedeli kje smo, močan veter pa nam je pomagal pri odločitvi, da je to to za danes. Ko smo se spustili pod meglo, se je začelo uživanje. Pripeljali smo se malo nižje od mesta kjer smo se preobuli, potem pa spet smuči na hrbet in v dolino.

Kdor išče turo na kateri bo stopil na smuči pri avtu, naj ne sili v Vrata. Tudi Za Cmirom in proti Luknji ni kaj bolje. Z avtom pa se pripelje do parkirišča pred Aljaževim domom; vsaj to.

Z Lidijo sva deževno soboto izkoristila za nabiranje in pripravo dalmatinskih specialitet.  V nedeljo, zaradi mokrote odpoveva prej načrtovan »Circus«, iščeva suho steno in jo najdeva v »Water song« in »Thuringer weg«. Apartmajski čuvaj As, po domače »Regan«  naju je spremljal do jeklenic. Z zagotovostjo si je zapomnil zaseko od zadnjega obiska. Naslednji dan so mišice kazale prve znake utrujenosti, zato je prišel na vrsto »Akademski«, ki ga Lidiji obljubljam že nekaj let. V torek sva se šla zabavat v že posušen »Circus« in ni naju razočaral. Za zadnji dan so bili apetiti v Tulovih gredah veliki, vendar so se počasi in sproti zmanjševali. V opravičilo so nama bile občasne kapljice dežja in močan veter. Navkljub vremenu sva si ogledala to prekrasno stvaritev, pristopila do vstopa v smer »Winnetou« in se povzpela na vrh Tulovih gred. Jeseni sva jim obljubila ponovno snidenje.   

Prejšnji petek smo ignorirali slabšo napoved in se odpeljali v Lesno dolino na zahodnem Koroškem. Do tja se pripelješ po dolgi in na koncu hudo zaviti cesti, vmes  (če poznaš) se izogneš parim radarjem, so pa hribi res lepi in smučarija tudi.

Ker je pobočje Scwalbenkopfa – 2159 m obrnjeno na sever, smo pričakovali manj ugodne snežne pogoje, no na koncu je bilo vse sorte, ampak vsi vemo, da je poanta v tem, da se podiš po hribih in če je drugo tud fajn, še toliko bolje.

Vse čestitke Mirkotu, ki je postal pradedek, pa je čisto suvereno opravil s turo in to v dolini tudi obeležil s kišto Villacherja. Ostali udeleženci: Maja, Rajko, Tadej, Dragica in Raf.

Petkov dopust sva s Sandro izkoristila za Storžič. Avto sva pustila spodaj pri znaku za prepovedan promet, a bi se dalo pripeljati še višje. Sva pa izletu dodala še pol ure sprehoda po cesti. Smer je dobro narejena, skoki lepo plezljivi, predhodniki so vklesali lepe stopničke. Vrh je bil na žalost v megli, a to ni pokvarilo razpoloženja. Spust skozi Peto žrelo je bil hiter; mi je bilo malček žal, da sem bil pešak, saj je po mojem skromnem mnenju tu zadovoljiva smučarija. Do Doma pod Storžičem se bo dalo pripeljati še kar nekaj časa.