Mali draški vrh – Štacjon, Napotek

Danes sva s Francijem šla pogledat kakšni izgledata ti dve smeri. Smeri se nahajata nekoliko pod Srenskim prevalom, pleza pa se do poti ki gre od prevala proti Velikem draškem vrhu. Obe sta opremljeni vendar v spodnjem delu Štacjona nebi bil odveč še kakšen svedrovec. Skala je spodaj odlična in precej ostra zgoraj pa še vedno dobra čeprav malo previdnosti ni odveč. Zelo lepi smeri za prijetno razgibavanje.

Begunjščica (Janc – Mali)

Danes smo Papi, Gašper, Metod in jaz splezali to res lepo smerco v vzhodnem ostenju Begunjščice. Postreže z vsem vrstam plezarije od vstopnega kamina, vmesnih belih plošč v tretjem raztežaju, do izstopne zajede. Smer je v celoti navrtana, izjema je le drugi raztežaj, ki pa je I-II in ni opremljen. Sestopili smo po stezici navzdol do Bornove poti in po njej nazaj na Ljubelj. Imel smo se fajn. Tudi vreme je zdržalo:)

Dolomiti

Prejšnji teden sem se udeležil tabora za perspektivne alpiniste, ki naj bi potekal v Dolomitih. Ker pa je napoved kazala slabo smo začetek prestavili v Triglav.

Z Nejcem Klemenčičem sva plezala Peternelovo smer. Smer me ni preveč navdušila čeprav ni grda, precej je lažjega terena. Edina dva težka cuga pa nista nek presežek težavnosti in lepote. Pričakoval sem precej več od smeri, je pa vsaj ambient odličen. Zvečer smo v Kranjski Gori šli pogledat gasilsko veselico in prespat k Sari.

V nedeljo smo se počasi odpravili v nevihtne dolomite. Za ponedeljek smo si zato izbrali krajše cilje v stenah Mesules nad prelazom Sella. Z Majo Jereb nisva našla izbrane smeri, zato sva kot rezervni cilj izbrala smer Brugger-Walde. Izvrsta smer po strmih počeh, v izredno strmi steni.

Za ponedeljek nama je z Mihom Kernom načrte prekrižala mokrota in sva spet plezala rezervne cilje. Najprej navrtano smer Icterus, nato pa Tissija v prvem stolpu selle. Sploh tissi se je izkazal za pravo odločitev, po poti sva pobrala zataknjenega frenda in  dve jebici. Včasih se splača vzet jebovadič v klasike.

Naslednja dva dneva smo zaradi slabega vremena preživeli v plezališčih. Napoved za petek in soboto je bila končno boljša. Z Nejcem sva v prvem stolpu Selle plezala navrtano smer Delenda Carthago, ki je bila uvod za naslednji dan, ko smo šli v južno steno Marmolade. Prespali smo na koči Falier in se naslednji dan precej zgodaj zapodili v steno. Z Majo sva plezala Don Kihota, spodaj smo družno prehiteli dv italjana, pa tudi zgoraj sva malo pohitela in bila po slabih sedmih urah na vrhu. Smer je izredno lepa, škoda edino da ni zgornji strmi del malo daljši. Je pa tatežek cug precej težji od poprečja in tudi za plus ali dva težji kot piše v vodničku (naj bi bil 7-). Gre pa za super oporno poč dolgo kar 55m. sestop je bil pa kar zahteven, saj je ledenik precej gol. Teniske in led pa niso ravno idealna kombinacija.

Večina je odšla domov, ali pa naprej, meni pa sta se pridružili Pika in Neli. Najprej smo se dva dni skrivali pred dežjem, nato pa 3 dni frikali. Najprej v plezališču Capanna Bill. Tu se pleza po rahlo položnih ali rahlo previsnih ploščah, težavnosti od 6b-8a. Meni je uspelo v drugem poizkusu preplezati vzdržljivostno Trilly 7b, Neli pa je uživala v lažjih smereh.

Drugi dan sva se navijala v precej previsni Malgi Ciapeli nad kampom. Tu tudi lahke smeri 6a,6b niso za podcenjevati, saj visijo skoraj pod 30timi stopinjami. Zadnji dan pa smo se na poti proti domu ustavili pod falzaregom v plezališču Sass de Beita, ki je vrhunsko družinsko plezališče, nahaja se na parih ogromnih balvanih, smeri so pa od 5b naprej. Imaš pa vse od položnih plat do 15 metrske strehe. Neli je spet uživala v 6bjih, meni pa je uspelo v parih poiskusih preplezati Blocco di Partenza, mojo prvo 7c.

Sedaj pa čakamo na ferajnovski tabor da gremo spet.

Visoka bela špica – Severni raz

V soboto smo se Katarina, Aleksandra, Majda in jaz odpravili plezat v povsod hvaljene in čislane Bele vode. Izbrani cilj je bil Severni raz Visoke bele špice.

Da bi se izognili splošni ohromljenosti cestnega prometa na relaciji Ljubljana – Kranjska Gora smo se že ob peti uri odpravili z Jesenic. Dostop je potekal v idealnih razmerah z izjemo zadnje pol ure, ko je sonce pogledalo izza hribov in nam, zgodnji uri navkljub, dvignilo temperaturo nad zgornjo mejo udobja.

Na vstopu smo se razdelili in po krajših pripravah hitro švignili proti nebu. Smer je resnično hvalevredna. Nekoliko popeskan je le prvi raztežaj nato pa do vrha en sam neprekinjen užitek. Stojišča so opremljena s svedrovci pa tudi klinov je v celotni smeri dovolj da nismo čutili pomanjkanja.

Nekje proti polovici smeri smo se na udobni polici ugnezdili in spustili mimo edina dva zasledovalca – mariborska kolega. Drugih obiskovalcev ta dan smer ni videla, se je pa nekje vmes iz nasprotne stene slišal spev kladiva in klinov.

Vrh smo po kratkem počitku in preletu para jastrebov kmalu zapustili, pri bivakih opravili ceramonijalne obveznosti in odhiteli nazaj do avta. Skrbi, da bomo ostali ujeti v pločevinasti gosenici nekje v bližini Kranjske Gore, pa so nas zapustile že davno pred sestopom.

Konjiški špik in Veliki Koritnik

V petek sva se z Božotom podala nad Mokrinje (Nassfeld) in sicer malo raziskat precej razpotegnjeno ostenje Konjiškega špika  (Monte Cavallo,Rosskofel 2252m). Izbrala sva lažjo smer v levem delu (Via Mario Pesamosca). Po osmih raztežajih in nekaj skrotja sva bila hitro na grebenu in ker so nama bili ti konci neznani, sva nadaljevala po planinski poti po grebenu in preko vrha sestopila po feratici Contin ter si na sestopu ogledala celotno ostenje. Le to ponuja kar nekaj plezalnih možnosti.

V te konce sem prišel tudi v soboto, tokrat z Maretom. Za cilj sva si izbrala severno steno Velikega Koritnika (Creta di Aip, Trogkofel 2279m). Severni steber (Via Kollnitz-Raditschnig) je res priporočljiva smerca dobre skale, težav četrte stopnje, v kateri so varovališča na lepljencih, trije do štirje svedrovci pa so nameščeni tudi za vmesno varovanje. Skratka lepa in varna plezarija, ki te po 400 metrih pripelje direktno na vrh. Tudi ta gora ponuja številne možnosti za plezalno udejstvovanje. (vodniček: Klettern am Trog-& Rosskofel)

Aja, še to: cesta na prelaz je z italijanske strani neprevozna in zato zaprta, zaradi skalnega podora. Da si ne bo kdo, tako kot midva z Božotom v petek, podaljšal vožnje za 50 km!!!