Si bo treba izmislit novo kategorijo pristopov na dvatisočake ” pristop v koledarski zimi v poletnih razmerah”. V soboto sva z Rujem (Janž je še zdravil eno virozico) prečila od Stola na Belščico in mimo Betonske bajte nazaj do Valvazorja, danes pa z Janžem (Ruj je počival) repriza skupne ture od prejšnje nedelje; torej planina Kuhinja, Jezero v Lužnici, Srednji vrh, Batognica, Krn, planina Kuhinja (izpustila sva Vrh nad Peski). Občutna inverzija, dolgi rokavi skoraj odveč, razmere za hojo idealne…skratka očitno še ne bomo tako kmalu smučali…
Poplesavanje po Planjavi
Danes sva šla z Andrejem v Planjavo. Še nikoli nisem bil, videl pa sem, da je gora totalno prepredena z različnimi, večinoma lažjimi smermi. Vzela sva minimum minimuma opreme, ker je niti nisva nameravala uporabljati na lahkih smereh. Poplezala sva po nekaj različnih smereh od spodaj do vrha, saj je gora tako razgibana, da ne moreš sestaviti ene same smeri do vrha. Že tako jo po sredi razdeli planinska pot, pa še sestavljena je iz različnih sten. Nekatere od teh imajo presenetljivo zanimive značaje, od “stolpa” z oknom na katero pelje Frančkova Rdeča solza (stolp je za razliko od ostale gore, rdečkaste barve), Prezljeve Metuljeve Poči, smeri ki potekajo skozi okna ali preko njih. To zimo grem sigurno spet v ta konec, če že ne prej.
Vse dobro urco od parkinga.
Glinščica
Jesensko/zimsko poplezavanje v Stadorju
V nedeljo 13. novembra smo Maja, Dare, Mare, Aleksandra in Raf lovili sončne žarke na Primorskem, v Stadorju. Dokler je sijalo, je bilo prav prijetno, ko pa je nebo prekrila koprenasta oblačnost, pa je z zasneženih vrhov takoj zahladilo. Smeri Muštace in Perunika so lahke in precej bolj preizkus za plezalke, kot pa kaj več. No, ko je postalo zadosti turobno, smo se pa hitro pobrali na toplo k Danici na pi..(jačo)….
Dovški križ namesto krompirjeve Paklenice
V ponedeljek smo Štefan, Dare in jaz namesto na Spodnji rokav, ki je bil prvotni cilj, zaradi megle krenili na Dovški križ. Ko smo se dvignili iznad megle pa smo ugotovili, da bi najverjetneje našli tudi smer, ki bila prvotno naš cilj. A nič zato. Na vrhu smo uživali navkljub mrzlemu vetru, ki je pihal iz martuljške severne strani. Razgledi fenomenalni kot po navadi, navzdol gredoč smo preverili še, če je v bivaku vse v redu. Kabel za polnjenje GSM-jev je poškodovan zato je potrebno imeti svojega. Glede na to, da smo ga postavili šele pred dobrim mesecem dni, je kar dobro obiskan, v vpisni knjigi je že precej vpisov. Zgleda, da je bil težko pričakovan. Na koncu za nagrado še po najdaljšem melišču v Julijcih navzdol, pa v Kot na pizzo, ki jo je bilo treba poplaknit.
S seboj nismo imeli nobenega fotoaparata, zato ni slik, izkazal se je pa kamerman, ki je naredil posnetek (če klikneš nanj si ga lahko ogledaš).