Kategorija: Obvestila

Dolgo načrtovana tura – obisk tega območja nama je uspel letos med 21. In 25. 9. V plezalskem smislu je tam možnosti na pretek, vendar ti kar hitro  zmanjka časa.

V Dinarskem vrhu Ošljak, visokem1706 m se je  v JZ steni plezalo že l. 1936. Danes premore kar nekaj smeri dolžine do 700 metrov.  V bližini je tudi najvišji vrh Dinare, Troglav 1913 m, v katerem se je v SV steni preplezanih več smeri. Tega območja nisva obiskala, zaradi dolgega dostopa in sestopa in relativno visokih temperatur.  Pa tudi Lidijin prstek še ni bil povsem nared.

Nad Drnišem je gora Promina, ki v svojih Crvenih gredah krije kar nekaj potenciala za krajše smeri. Lokalci naj bi tam nekaj že plezali, vendar o tem nimam konkretnih informacij. V kanjonu reke Čikole, (izvira v Čavoglavah), ki se začenja v Drnišu in je globok do 130 m, je v steni Osoje novejše plezališče z veliko smermi. Stena je obrnjena na J-JV in je bolj primerna za manj vroče dni. Nad plezališčem poteka adrenalinska rekreacija Zip Line v dolžini 1400m. Malo nižje po kanjonu sva v steni Orlovače splezala Mašino smer,(Turšič-Mihev) IV, 140m. Pod smer nisva dostopila po rampi levo gor, temveč sva po svoje vstopila direktno iz melišča in se v enem raztežaju IV stopnje priključila originalni smeri.

Iz najinega apartmaja v idilični vasici Siverić se je čez Petrovo polje lepo videl Veliki Kozjak.  Najin cilj je bil je bil njegov najvišji vrh Kijevski Bat 1207 m, oziroma  njegova 150 metrska na vzhod obrnjena stena. Lepo je vidna iz DC Vrlika – Knin. Nameravala sva splezat nekaj prvenstvenega, vendar bližje, ko sva bila steni, bolj pokonci se je postavljala. Prehodila sva celotno vznožje, vendar kakšne prijazne in nama zanimive alpinistične linije nisva našla. Tudi sledi drugih plezalcev ni bilo. Desni del stene je previsen in obilen z luknjami, v katerih gnezdijo ptiči. Mogoče bi lahko v levem delu stene z nekakšnimi kaskadami »posilila« linijo, a sva že bila preutrujena.  Stena je izredno neprijazna do premičnih varoval, mogoče se je bodo nekoč lotili »borerji«, pa tudi to nisem prepričan, saj je v gozdu pod steno urejeno lovišče srn, jelenov in muflonov. Najine želje po prvenstveni smeri so se tako razblinile in sva nekako priznala poraz, če je to sploh poraz? Pod steno sva postavil  nekaj možicljev ter se po  divjem in kosmatem žlebu povzpela na vrh Kijevskega Bata.

Obiskala sva tudi manjše športno plezališče v Vrliki, ki se nahaja za trdnjavo Prozor in premore 15 smeri različnih težavnosti. Mnenja sva,da skala ni najboljša, varujoči je vseskozi v zelo izpostavljenem položaju, pa tudi smeri so »čudne,….. vsaj za naju.

Na kocu najinega bivanja v Siveriću,  naju je tudi dež ravno ob pravem trenutku prisilil k počitku in naju pospremil proti jugu Dalmacije. Tam sva se na najinem »gartenlu« prepričala o letošnjem pridelku oljk in  jih pripravila na novembrsko olibero. En dan sva si še utrgala za smer Rambo, 6a, 230m, v Omiškem Ilincu in jo uživaško splezala.  

1 2 ►

V okviru izmenjave Eramus+ v kateri sodeluje tudi PZS smo z ekipo 10 perspektivcev obiskali vsem znano Paklenico. Normalno objave iz Paklenice ne bi delal, vendar je bila zame tokrat popolnoma alpinistično obarvana. Na vrv sem se navezal z soreprezentantom Žigom Oražmom (AO Kamnik). Zlizana skala nasvedranih smeri nama res ne diši, pa še gneča je povsod, zato sva se odločila, da plezava samo klasične smeri oz. smeri brez svedrov. V petih dneh sva sva preplezala štiri precej težke in resne smeri. Pod vse smeri je podpisan Franček, pod zadnjo pa matičar Marinčič. Splezala sva smeri: Polumjesac VIII-, 250m | Čarovnica VIII, 300m | Vražja simfonija VIII, 300m in Feferon VIII+, 120m. Najtežja in najresnejša od teh smeri je sigurno Čarovnica. Smer v detajlu poteka čez krušljivo rumeno skalo z bolj slabim varovanjem, nato pa te čaka še 50m plezanja do VII – VIII stopnje z boljšim varovanjem. Tudi do vrha smer ni poceni. Raztežaji so ocenjeni s 4c, realne ocene pa se gibljejo okoli dobre šestice. Ostale smeri so manj resne, kar se tiče skale, varovanja in ocen. Smer Vražja simfonija smo plezali v tri, z Borom Levičnikom (AO Matica). Najlepša izmed naštetih se nama je zdela smer Feferon. Dva (izmed štirih) težka raztežaja(VIII+ in VIII-) sta res odlična. V drugem sicer fiksnega varovanja ni, ampak je pa veliko dobrih oprimkov, tako da se da uporabljati frende in jebice. Prvi dan zaradi dežja, plezanje ni bilo mogoče, zato smo plezali v plezališču Vranjača, kjer se smeri začnejo pri 6b. Zares dobro izkoriščen teden z našpičenimi perspektivci.

Vabljeni v Alpinistično šolo 2017/18.

Uvodno predavanje bo v četrtek, 19. oktobra 2017, ob 19. uri v prostorih Planinskega društva Jesenice.

V primerjavi z večnostjo …, je to kot bi pihnil… A zgodb iz teh 70 let jeseniškega alpinističnega odseka pa je na toliko, da jih pomni le še malokdo. Kaj nam je preostalo drugega, kot pljuniti v roke in se zakopati v vse možne vire, izbrskati podatke, poprositi še živeče osivele člane našega odseka za kakšno misel iz njihovih aktivnih let in … nastali sta obsežen zbornik – kronika o delovanju AO Jesenice 1947-2017 in vodniček prvenstvenih smeri.

Vsi, ki smo sodelovali pri nastajanju te 400 strani obsegajoče knjige in vodnička, smo imeli rahlo orošene oči, ko smo ju lahko končno vzeli v roke in se imeli možnost preseliti 30, 50, 70 let nazaj, v same začetke odseka. Res, vsa čast “tastarim”, da so postavili tako močne temelje, na katerih vzneseno deluje naš odsek še danes.

V soboto, 9. septembra, smo se člani jeseniškega odseka zbrali na Erjavčevi koči na Vršiču in v prijetnem vzdušju proslavili jubilej. Lepo je bilo videti par generacij isto mislečih in isto čutečih, združenih zaradi istega namena – veseliti se ob nečem, kar tako dolgo traja in ima vsebino, združuje ter navdihuje … In konec koncev, lepo je, ko človek vidi, da se zgodbe nadaljujejo, pišejo nove, prepletajo s starimi. Takrat imaš prijeten občutek pripadnosti in občutek, da si tudi sam del teh zgodb.

Srečno vsem, naj bodo plati na vaših vzponih kompaktne, previsi suhi in grebeni ožarjeni s soncem.

Raf

PS. Knjigo in Vodniček lahko dobite na našem odseku.

Po prvi prvenstveni smeri letos pri nas: http://www.alpinizem.net/?p=4855 in plezanju predvsem v tujini, sva se z Ježem počutila vplezana za podvig v Hudičevem stebru v S steni Prisojnika. Dolgo časa sem iskal smer, ki bi jo posvetil dobremu prijatelju, ki je marca letos izgubil življenje. Idejo mi je dal zapis Pavleta v njegovem vodniku 39 in pol, kjer je zapisano, da obstajajo možnosti za novo težko smer levo od smeri Levi raz, ki sta jo z Golobom splezala 2008. Po natančnem pregledu stene le opazim neko možnost, za katero sem bil še sam skeptičen o možnostih uspeha. Med vsemi reprezentančnimi obveznostmi se je le pokazal dan, ki sva ga z Ježem izkoristila. Tako sva v četrtek 31.8 splezala omenjeno linijo. Prvih 5 raztežajev je v lažjem svetu precej podrtih, ko se pa stena postavi pokonci pa je do vrha samo še popoln monolit. Drugi in tretrji raztežaj plezamo po smeri Levi raz. Zares odlična smer v dobri skali. Na vseh ključnih mestih sva pustila klin. Ponavljalci poleg nekaj klinov potrebujejo set frendov do BD 3 (priporočam podvojene .75 in .50) in set zatičev.

Opis: Plezati začnemo nekaj metrov pred drugim skokom Hudičevega žleba. Skok je brez snega neplezljiv. Že iz dna opazimo prvi klin, ki je namenjen zimskim ponovitvam Hudičevega želba. Mimo omenjenega klina malo v desno dokler ne dosežemo krušljivega kamina. Kamin zapustimo 5m pred njegovim koncem, ter zavijemo strogo levo na podrto stojišče. Od tam naprej v levo jasno vidimo položno poč. Nad počjo se nam na levi odpre previs, ki se ga izognemo spodaj po platah v levo, da dosežemo stojišče. Od tam naprej po lažjem svetu do kamina in po njem do stojišča. Od tu dobro vidimo gredino v levo. Sledimo ji dva polna raztežaja. Naprej plezamo naravnost navzgor po monolitnem svetu. Sidrišče si uredimo na majhni polički sredi plat. Poči sledimo nadaljnih 30m do drobljivega sveta pod streho in nato še 20m po plati, desno od strehe, do popolne zapore. Ti dva raztežaja lahko združimo v enega. Od sidrišča pod rumeno zaporo, plezamo strogo levo kakih 5m in nato gor, kjer si na majhni polički uredimo stojišče. Naslednji raztežaj se skrijemo za raz. V platah pod previsom je dobro mesto za stojišče. Naprej plezamo naravnost navzgor, dokler ne dosežemo dveh vzporednih poči. Izberemo desno. Po njenem koncu po gredini desno in nato gor čez rahlo previsno poč v lažji svet. Od tu že vidimo vrh. Plezamo naravnost navzgor dva raztežaja v res očitno zajedo/poč. Zadnji raztežaj plezamo popolnoma v kotu proti kaminu po platah do pod strehe. Strehe se izognemo na levo, da dosežemo rob stene.