Kategorija: Obvestila

V sredo 2.8. sem se s Tomažem in Papijem odpravili v Triglavsko severno steno. Splezali smo Kratko nemško smer. Smer sem celotno splezal v vodstvu. Izstopili smo čez Zimmer – Jahna. V smeri so nam družbo delali Kranjski alpinisti. Bil je zelo vroč dan, na sestopu čez Prag je žgalo do podna, ko pr norcih. Tako, da sem bil v Vratih pošteno utrujen, kot že dolgo ne. V Petek sva se z Matejem iz GRS Kranjska Gora odpravila v NŠG, ker sva oba imela nočne službene obveznosti je bil Kamenkov kamin dovolj za tisti dan. V sredo 9.8 sva se zopet zmenila z Matejem za plezarijo, ker vreme ni kaj nič dobro obetalo sva splezala Zajedo s platami na Vršiču. Tokrat se nama je v steni pridružil še Grega, ki je tudi član GRS Kranjska Gora. Smer je za mene prava lepotica, najlepša v okolici Vršiča. Premore fantastično skalo in vzorno nameščene svedrovce. Plezanje v tej smeri je res uživaško, ki malo spominja na Paklenico. Danes pa sem s Petrom splezal smer Stoletje. Prvotni plan je bila Debela peč, toda tole muhasto vreme nas je zopet zaneslo na Vršič. Smer ni v celoti navrtana, kot piše na spletni strani plezanje net. Navrtani so štantje, in v plati, kjer je detajl VI- je sveder in naslednji je v kaminu nad buhtlom 4 cug. Je pa smer kar nabita s klini, tako da ni blo panike.

Rekli so:”Tm pa kur sonce, prevroče bo.”

So rekli:”Preveč za hodt.”

Ampak sva s Sebcem iznajdljiva in sva v petek, pozno popoldan parkirala v Vratih, oprtala robo, ter krenila do mojstranškega bivaka pod Luknjo. Ob sončnem zahodu, sva buljila tja v očakovo severno ostenje, povečerjala in legla k počitku. Ravno zato, pa sva lahko zjutraj vstala, še preden je sončece sploh pomislilo, da je čas za novo priganjanje živega srebra, tja proti 40 stopinjam celzija.

Krepko pred sedmo sva stala pod najino izbranko, navrtana, 180m, 5+/4, s seksi imenom Zasilni izhod. Za “gušterja” kot sva, povsem primerna. Lepo sledljivo, dovolj varovano, skala kompaktna. Na vrhu, na markirani potki, sva ob pospravljanju opreme od vsega zadovoljstva zapičila še do vrha Gamsovca.

Torej, če dolg dostop presekaš na pol in si zgoden, ni razloga, da si že do konca meseca ne privoščiva in srkneva še drugo navrtano, Bevando.

Za bližnjo okolico komskega jezera obstaja kar zajeten plezalni vodnik (Arrampicate sportive e moderne fra Lecco e Como), ki je bil tudi povod za letošnjo izbiro počitniške destinacije. Skal in sten v tem predelu res ne manjka, prijetna gorska sapica, ki pihlja ob jezeru pa poskrbi, da vročina ni prehuda. V enajstih dneh smo obiskali 7 plezališč, osvojili najvišji vrh hišne gorske skupine mesta Lecco, se odpeljali v Švico, Val di Mello, obiskali nekaj lokalnih znamenitosti in se seveda namakali v ravno prav ogretem jezeru. Nekaj podatkov pa še ob slikah.

V četrtek sem z Matejem in Gregom iz GRS Kranjska Gora splezal to lepo smerco. V petek pa smo se v navezih Metod in Matej ter Božo in jaz zopet odpravili v NŠG. Metod in Matej sta se odpravila v smer Stoletje, Božo in jaz pa v sosednjo Juševo smer. Smer vstopi prvi cug  po 20 m isto kot Stoletje nato pa Juševa zavije desno na raz in po 15 metrih plezanja po razu zavije nazaj levo v kamin. Prvo varovališče je skupno. Stoletje nato zavije levo v plato, Juševa pa gre direktno navzgor po lepi platki V+ levo od zajedice. Tretji cug gre skozi kratek kaminček 20 m na stojišče, kjer je rušje vidno iz doline. Sledi ključni raztežaj iz poličke direktno navzgor 10 m VI, datajl smeri. Nato pa sledi levo po poči mimo stolpiča na naslednje stojišče. Peti raztežaj gre po zajedi IV do naslednjega stojišča. Sledi še zadnji raztežaj po podrtem svetu NŠG – ja do izrazitega kaminčka – zajedice, ki te pripelje do zadnjega varovališča. Tam sva se z Božom razvezala in se po stezici odpravila na greben. Smer izstopi 50 m pod vrhom Šitne glave. Smer mi je bil čudovita, skala je na težjih mestih odlična, smer je tudi dobro opremljena s svedrovci in tudi kakšen klin se najde, pa tud kakšen frend pride prav. Sledil je sestop na Vršič in okrepčilo v Tonkini koči.

Spominska smer  Janeza Robiča, IV+/III-IV, 350 m

V steni Male Mojstrovke se nama je skrivala Spominska smer Janeza Robiča, vse dokler jo Raf ni omenil v svojem zapisu »Kje smo/ nismo bili«. S hvaležnostjo in z Rafovo skico v roki, sva jo v soboto, 22. julija splezala z Lidijo.  Opis v plezalnem vodniku Vršič je več kot dober, se pa da smer splezat v manj raztežajih, kot jih ta navaja.

Prvi je dolg kakšnih 50 m in poteka po polici v levo mimo izrazite votline. Premore dva stara klina. Poleg slabega, je sedaj še en odličen jeseničan. Varovališče urediš na dva stara klina na kocu police. Tu se smer obrne navzgor in te po solidni skali, za nosom v petih raztežajih pripelje v bližino črnega kota, ki izgleda kot ogromna votlina. Prav gotovo je tu dobro zavetje v primeru nevihte. Tudi tukaj je urejeno varovališče na dva stara klina. Od tu rahlo levo proti votlini in nato desno v plato do prvega klina. Nadaljuješ navzgor po polički, kjer je star dober klin in  pod previsi do raza. Tu sva pustila še drugega dobro  zabitega jeseničana.

Čaka te še slabih 20 m okoli stebra, kjer se priključiš smeri Zahodni raz. Midva sva se priključila navezi, ob kateri nikakor nisi mogel ostati ravnodušen, saj nas je predvsem Marko iz AO Rašica nasmejal s svojimi izjavami, Lidijo pa čisto »stopil« z načinom govorjenja in frekvenco glasu. Baje ima ta glas tudi posebno moč. Na vrhu smo rekli še marsikatero pametno skladno s povprečjem pridelanih svečk na torti.

 Smer je redko plezana in temu primerno malo spucana. Zasluži si veliko več obiska.  Skoraj zagotovo sva bila letos prva, s priporočilom,  zagotovo ne zadnja.  Vseh 10 klinov v smeri ni popolnoma zanesljivih. Tudi nove je včasih težko zabit, saj je dosti slepih pok.