Kategorija: Obvestila

Glavna veriga Visokih Tur je v zadnjih dneh dobila konkretno pošiljko snega. Temu primerna je bila tudi objavljena stopnja nevarnosti snežnih plazov (četrta). Zato sva z Urošem izbrala kopasti vrh Strasskopf na meji med Koroško in Vzh. Tirolsko nad vasico Winklern. Cilj je več kot primeren za take razmere. Kljub sredini tedna ga je obiskalo kar nekaj smučarjev, no snega je bilo dovolj za vse.

Raf je za mesto dogodka določil en kucelj nad Kočo v Krnici. Eni so tja pešačili, drugi smo šli s smučmi. Enkrat za spremembo nas je bilo tastarih več kot tanovih, a nobenemu ni škodilo kakšno stvar ponovno slišat. Naredili smo prerez, pa različne preizkuse trdnosti snežne podlage. Tudi žolne smo našli vse in ugotovili kakšen je občutek, če s sondo zadaneš v različne predmete oz. v tla.

Smučanje nazaj v dolino je bilo bolj drugotnega pomena, a tudi ni bilo slabo. Edino v varno hišo na Dovjah sva se prišla javit sama z Rafom.

Odpeljali smo se na avstrijsko Koroško z nameno poiskati sončne žarke. Imeli smo pripravljenih nekaj ciljev. Med vožnjo proti Lendorfu se nam je že naš prvi plan Teuchlspitze prikazal pokrit s popolnoma solidno snežno odejo. Snega pravzaprav ni veliko, a je podlaga pomrznjena, tako da smuči natakneš že na parkirišču. Po gozdu in na gozdni cesti še suh sneg, vmes nekaj skorje, zgoraj pa dobro smučljiv, a od vetra nekoliko zbit sneg. Z izbiro bili zadovoljni Andrej, Igor, Gorazd, Žiga, Peter.

Kadar nam vreme kroji (pretopli) jugozahodnik, je potrebno poiskati severovzhodne obronke alp. Osamelec Zirbitzkogek na avstrijskem Štajerskem nam je v nedeljo ponudil obilo sonca, (vedno prisotnega) vetra in kljub skromni oziroma spihani snežni oddeji, tudi obilo smučarskega zadovoljstva. Na vrh smo se podali iz zahodne smeri (koča Tonnerhutte 1594m). Na vzhodni strani so pobočja spihana do golega. Težave na poti (pozabljeni dokumenti za prestop meje in pozabljene rokavice na Helmut-Erd Schutzhaus) smo ob dobri družbi in z obilo smeha uspešno reševali sproti, turo pa zaključili ob pivu v koči na izhodišču (hvala domačinu Herbertu za rundo).

Ne bom govorila o kakšnem alpinističnem dosežku, pač pa o prijetni kondicijski turi na Vršič – do Erjavčeve koče. Za novo leto je oskrbnikoma zmanjkalo nekaj živeža pa smo se v petek šli Raf, Ata in jaz nosače in pošteno natovorjeni prinesli robo za nemoteno obratovanje koče.

Cesta je bila splužena do Koče na gozdu, rolbo smo prehiteli par ovinkov pred Tonkino kočo, od tu dalje do Erjavčeve vodi le dobro utrjena gaz, Vršič pa je v znamenju prave zimske pravljice.

V Erjavčevi vas vedno nasmejana Laura in kuharski specialist Matevž rada povabita v toplo zavetje in postrežeta s pijačo in jedačo.