Kategorija: Obvestila

Malo muhastega vremena, nekaj manj časa in malo manj motivacije za dostope – NŠG je vedno odgovor za to. V ponedeljek sva z Markom po šihtu hitro zavila pod Eliso in zaradi uspešnega “tajminga” nadaljevala še po Jeseniški do vrha stene. Kmalu je prišel že vikend, Vratca nad Vršičem pa še bolj mikavna, tako da sva v soboto splezala še Tandaro Mandaro. Ta dan je bila v steni kar gužva, tako da je plezarijo poleg mastne zajede popestrilo tudi padanje kamenja.

Vikend paket plezarije se je v resnici začel že v petek z dostopom proti bivaku Pod srcem. Z Markom sva v soboto želela splezati naslednjo po težavnosti težko smer – Ago. Ne le, da je bilo že prevroče, smer sva zaradi mokrote morala zapustiti v tretjem cugu. Res sva bila glede na nočno neurje optimistična :). No, tako je ostalo dovolj energije za nedeljo. Cilj nedelje je bila Brana. Že tako dolg dostop sva si popestrila z “uhojeno” bližnjico do spodnje postaje žičnice. Kljub temu sva pod steno prišla kot druga naveza. Izbrala sva klasiko Brane – Zajeda Brane. Celotno smer naju je poleg vsaj 8 drugih navez na gori spremljala tudi oblačnost, zato nisva nadaljevala do vrha še po smeri Šija. Glede na plezanost smeri je za moje pojme prisotnih bolj malo klinov v primerjavi z drugimi popularnimi smermi, je pa res veliko možnosti postavljanja frendov in jeb. Sestop se niti ni tako zelo vlekel, mogoče zato, ker imajo v koči res dober ričet.

Z Igorjem Kremserjem sva že dovoljkrat preplezala južno steno NŠG, da sva opazila še malo prostora tik ob Krrušljivem stebru.

Prejšnji ponedeljek sva od spodaj navrtala in malo očistila smer, včeraj pa sva jo še dokončno očistila in prosto preplezala. Smer se parkrat dotakne smeri Krušljivi steber, večinoma pa sva iskala dobro skalo v območju raza stebra. Skala je v prvih treh raztežajih odlična, nato pa se najde po policah nekaj drobirja, strme dele pa sva očistila nestabilnih skal. Malenkost krušljiv je le zadnji raztežaj.

Za vzpon je potrebnih 12 kompletov, od tega nekaj daljših v izogib trenju. Z dvojno vrvjo je možen spust po smeri, seveda se pa da sestopit tudi peš. V tem primeru priporočava kratek spust v graben na drugo stran in nato peš.

Ocene po raztežajih : 6b, 5c, 6a, 5c, 5a. Navrtano je nekje S2-3, obvezno je plezati vsaj 6a.

Včeraj se je optimizem, da bo vreme zdržalo, izplačal. Z Markom sva se podala v tuja gorstva – Kogel. Ker sva vedela, da je dostopa kar nekaj, sva si za cilj namesto klasične Virensove izbrala Zupanovo. Meni osebno se zdi smer kar konkretna, saj se pleza od začetka do konca. Počiješ lahko samo na polovici smeri, kjer steno prečka zelena polica. Tudi štirke so kar pokonci in pričakajo te manjši previski (tudi večji). V smeri sva pustila 2 klina za bolj varna sidrišča. Imava pa tudi na novo narisano skico, kjer definitivno v predzadnjem cugu ne smeš ubrati skrajno leve variante, saj si kaj kmalu lahko ne le ob štrik temveč tudi ob živce. Zahvaljujoč navezi iz Rašice, sva bila pod steno v samo dveh abzajlih – priporočam! Še vedno pa šestica v hribih ni zastonj šestica ;).

Lep vikend sem izkoristil za prvi letošnji obisk naših hribov. Z Dorotejo sva se podala v Rušico pogledat, če je skala že primerna. Mokra cesta proti Rutam in velika količina vode na dostopu sta vzbudila nekaj dvomov o vzponu. Ko sva prišla pod steno, pogled nanjo res ni bil preveč obetaven. Ko sva že skoraj obrnila, je bila vseeno želja po plezariji prevelika, da ne bi vsaj probala. Glej ga zlomka, čez dobri dve uri sva se že pripravljala na vrhu stene za prvi abzajl. Preplezana Zahodna zajeda je bila ravno pravšnja za uvod v skalno sezono. V smeri sva uživala, dobila nekaj zastonj tuša in z malo manj veselja poslušala padanje kosov kamenja iz sten Špika in Frdamanih polic.