Julijsko vajbanje pri sosedih

Začetek meseca sva se s Tino (AO Kranj) odpravile proti Dolomitom, saj so imeli Kranjčani tam tabor. Dva dneva smo bili skupaj v kampu Sass Dlacia, druga dva dneva pa sva se poslužili klasičnemu čeharjenju na prelazih. Ker za Dolomite nikoli ne veš, kdaj te ujame ploha, sva prvi dan izbrale safe varjanto – smer Comici v Piccolo Falzarego (dež je bil napovedan že ob 2h, katerega seveda ni bilo do 10h zvečer). Smer je bila z izjemo gužve lepa in izpostavljena, na kar se je bilo potrebno spet privaditi. Za nedeljo je bila napovedana šajba, zato sva šli v 500 metrsko smer Via Adang (V) v Sas Ciampac. Meni ena lepših smeri, bi pa dala cugom kakšen plusek več. No z dvema setoma frendov na pasu, je plezanje uživaško ;). V ponedeljek sva si privoščili žičnico nad jezerom Misurini za 14 evrov in si si tem nekoliko skrajšali dostop do še ene smeri Via Comici del Torso (V-). Zopet pokončna plezarija, z vrha pa sledijo štirje 30-metrski abzajli, ki so nama pojedili košček živcev. Za torek je bil sprva napovedan dež cel dan, a se zjutraj zbudiva v šajbo, vendar se soglasno odločiva, da imava dovolj in se v počasnem tempu spakirava za pot proti domu.

Za naslednji vikend so bili plani veliki (Švica), vendar vreme ni sodelovalo, zato smo se z Nikom in Urbanom odločili, da gremo spet v Dolomite. Vse lepo in prav, le z izjemo, da smo štrik pozabili doma. Tako smo tri dni nabirali kondiciji in višince (potrjeno, hoja je veliko težja kot pa plezanje!).

Naslednji podaljšan vikend se z Nikom odločila, da raziščeva še Avstrijo. Na netu sem našla idejo o nacionalnem parku Gesäuse, ki je od nas oddaljen slabih 300 km. Vstopnine za park ni, je pa zato skoraj vsak parking vreden 8 eurov/dan. Šele ob brskanju in izbiranju smeri sva ugotovila, da so za te hribe značilni dolgi dostopi in še daljši sestopi, ocene pa za najin nivo kar kompleksne. No mogoče bi bilo boljše imeti konkreten vodniček in ne le podatke iz Bergsteigna. Prvi dan vreme zopet ne sodeluje, zato narediva ‘rest-turo’ do Enstaller Hütte (na koncu se je nabralo 20 km in 1300+ višincov, saj nisva hotela štartati iz plačljivega parkinga). Za petek je bilo vreme boljše – no, brez padavin – 10 stopinj – veter – trplenje za mene – kljub temu splezava navrtano smer Gaudiwipferl (IV) v Festkoglu, katere sestop se je izkazal za detajl smeri. V soboto pa je vreme končno na najini strani, tako da se zapeljeva po plačljivi cesti do Kilkenhütte in splezava smer Waidhofnerweg (V) v hribu Kalbling. Mogoče sem letos res švoh, ampak v IV-kah me še ni nikoli tako šutalno, kot v tej smeri. Na vrhu srečava par iz Linza, ki sta navdušena nad najinimi kladivi za pasom, saj kaj takega še nista videla. Pomalčamo gumi bonbone in skupaj sestopimo nazaj do parkinga. Definitivno območje vredno ponovnega obiska, četudi je čeharjenje kar logistično težko dosegljivo ;).

Leva smer v Velikem draškem vrhu

Prejšnji četrtek sva šla z Rokom plezat Levo smer v Velikem draškem vrhu. O smeri sva si na internetu poslužila opis iz AO Domžale, nekaj napotkov pa nama je dala tudi Martina.

Sama smer naju z izjemo četrtega cuga (lepa pokončna zajeda z dobro možnostjo nameščanja frendov) in detajla (konkreten previs in nadaljevanje čez kompaktne plate) ni pretirano navdušila, saj se kakovost skale z višino eksponentno slabša. Še posebej bi izpostavila cug za detajlom, kjer se boriš s pokončnimi travami s slabim varovanjem in pa izstopni cug (desen prestop) proti grabnu, kjer imaš za moje pojme več sreče kot pameti, da ti luskasti stopi za noge zdržijo.

V smeri sta (z izjemo detajla) le 2 klina, 2 sva pustila tudi midva. V predzadnjem cugu se je potrebno držati leve, drugače zaideš v še slabšo skalo, kjer sva obrnila (zato je tam ostal klin z vponko).

Orientacijsko smer ni težka, spodaj pa dodajam še svojo skico, če bi si jo bo kdo prislužvov, saj je nisem zasledila v nobenem vodničku. Sestopila sva po ‘trotel-zihrer-varianti’ po markirani poti do Vodnika in čez vratca nazaj v Krmo.

Klasično v Kogel

V nedeljo sva z Jakom šla plezat Zupanovo smer v Kogel. Prvi cug je bil rahlo moker, prečka v levo še vedno sitna, cug nad polico celo bolj krušljiv, kot sem ga imela v spominu, težji deli smeri pa meni osebno lepi. V smeri nama je družbo delala še naveza iz AO Litija, s katero smo potem tudi skupaj abzajlali čez Virensa. V steni je bilo kar živahno, nekaj drugih navez je bilo v Virensovi, ena v Kamniški in druga v levem delu stene. Kljub visokim temperaturam je stalno rahlo pihljalo, tako da je bilo plezanje prav uživaško.

Velikonočna Pakla 2026

Letošnja velikonočna Paklenica je nosila datum od 3. – 6. aprila 2026. Kljub nedavnim zapletom in močni podražitvi goriva (hvala Trumpf!), se nas je kar 18 +2 nabralo pri Rikiju, ki nam je namenil celo hišo z veliko, sončno teraso. Ker so tečajniki bolj cenjeni kot svete krave v Indiji, smo soboto in nedeljo namenili plezanju z njimi, ponedeljek pa smo si namenili zase.

V nedeljo sta nas gostitelj in njegova mama počastila z obilnim velikonočnim zajtrkom, ki nam je nalil dovolj bencina za cel dan.

Plezali smo vse, od klasičnih “trojk” do strašljivih 7b-jk, malo za uvajanje v več-raztežajne smeri, malo za dušo. Poleg tečajnikov (Nine, Thomasa, Gašperja, Joža, Marka in Črta), smo bili v stenah in okolici še Mare, Monika, Matevž, Doroteja, Matic, Neli, Uroš, Marjeta, Katarina, Raf, Maša, Jaka in Pika ter Oskar.

Nekaj pomembnejših smeri: Overtime 7b, 200m, Nostalgija 6b, 350m, Forma viva 6a+ 180m, Pink Panther 6a+, 420m, Karamara sweet t., Kameni kroasant, Kamasutra, Dr. Frankenštajn, …

Šara ne razočara

Prvi teden marca 2026 smo z ekipo, ki so jo večinoma sestavljali člani GRS in/ali AO Jesenice, preživeli na Kosovem. Dobri snežni in vremenski obeti so nas navdajali z upanjem, da bom preživeli sijajne turne smuke v nedrjih gorske verige Šara.

Šara (albansko Sharra), poznano tudi kot Šar Planina je gorska veriga, ki se v dolžini približno 80 km razteza med Makedonijo in Kosovom (nekaj malega tudi v Albaniji). Cilji naše odprave so se nahajali v njenem severozahodnem delu. Vse cilje tur smo dosegli iz dveh izhodišč – smučišče Brezovica (1700 m), kjer smo bili tudi nastanjeni, ali sedlo Prevala/Prevalac (1515 m).

Šaro v obiskanem delu sestavljajo predvsem starejše metamorfne kamnine, kot so skrilavci in gnajsi. Na kosovski strani je greben bolj strm, oblikovan v krnice in ozke doline gorskih potokov, na makedonski strani pa je veriga položnejša. Sneg se je pričel nad 1400 m, a ga je bilo takoj dovolj. Razmere so bile perfektne – na senčni kosovski strani je prevladoval suh in pršičast sneg, na prisojni makedonski pa prijetni pomladanski “putrček”.

Seznam naših tur:
1. dan: Piribreg, 2524 m (izhodišče Brezovica) – vrh z opuščeno nekdaj najvišje ležeča žičnica v Jugoslaviji. Z vrha smo odsmučali kakih 400 višincev v Makedonijo (proti vasi Belovište) in se nato vrnili na greben ter odsmučali nazaj proti Brezovici. Popoldne še vzpon na Štrbačko Crno Čuko (2034 mnv).
2. dan: Peskovi/Bister, 2651 m (izhodišče Prevala) – najvišji cilj naše odprave. Samoten vrh, na katerega smo v nasprotju od bolj obiskanega zahodnega pristopa pristopili z vzhodne strani. Spust preko stopenj in dolov, vmes tudi smučanje skozi krajši koluar.
3. dan: Konjuška, 2571 m (izhodišče Prevala) – snežena piramida z lahkim pristopom in prijetnimi položnim spustom po širokih planjavah.
4. dan: Crn Kamen, 2536 m (izhodišče Brezovica) – vrh turni smučarji običajno osvojijo z vzponom ob smučišču. Mi pa smo izbrali samotnejšo in nekoliko neobičajno pot, ki smo jo sproti oblikovali kar sami. Vzpon na vrh iz severa je bil nekoliko strmejši in izpostavljen. Z vrha smo pod vrhom Rafša po makedonski strani prečili do sedla pod Pribregom in tam odsmučali v prekrasen dol v Makedonijo po odjenjanem srencu. Sledil je povratek nazaj na greben ter smučanje v krnico Bela Rajna s pršičnimi senčnimi legami in putrčkom v prisojah.
5. dan: Berevačka planina, 2161 m, in greben nad Štrbačko Crno čuko 2100 m (izhodišče Brezovica) – dopoldanski sprehod po meglenem in sveže zasneženem smučišču, popoldne pa že uživanje v deviških flankah svežega snega na obeh straneh Štrbačke Crne čuke do sončnega zahoda.
6. dan: Gužbaba, 2572 m (izhodišče Prevala) – smučarija po svežem pršiču. Smer vzpona je v začetku enaka kot za Konjuško, po prečenju grebena Pavlov kamen, pa gremo naravnost (desno Konjuška) in se preko krnice, zahodno od vrha vzpnemo na greben in nato na vrh. Na vršno piramido se vzpnemo s smučmi na nahrbtniku. Smučamo po smeri vzpona, sveži sneg izvablja vriske. V izteku krnice ponovno nataknemo pse in dosežemo še krnico in sedlo na vzhodni strani vrha. Tudi tam nas pričaka nedotaknjeni pršič. Božanska tura!

Razmere so bile tekom celega tedna vrhunske – imeli smo ali pršič ali pa odjenjan firn. Dopoldne petega dne je zapadlo 15 cm pršiča, ki je turno-smuško doživetje dvignilo še na višjo raven (pa je bila že prej visoka :)) Tereni Šare so za turno-smučarsko udejstvovanje sila primerni, samotni in scenični – skratka raj za zimsko gorništvo.

Za konec še nekaj praktičnih informacij:

  • Z Jesenic do Brezovice je cca. 1100 km oz. cca. 11 ur čiste vožnje (Ljubljana – Beograd – Niš – Skopje – Štrpce – Brezovica).
  • Cene na Kosovem so precej nižje kot pri nas (npr. pivo v gostišču 2 EUR, štruca kruha 0,6 EUR, kava v gostilni 0,8 EUR), zelo poceni so tudi zdravila.
  • Večinsko prebivalstvo v tem delu Kosova je srbsko, zato je komunikacija brez težav v srbskem jeziku.
  • Pri nastanitvah (mi smo bili v hotelu Bucan) pričakujte nizek standard in kakšno simpatično balkansko pomanjkljivost, ki pa se jo takoj uredi.
  • Cena nastanitve (z zajtrkom, večerjo in sendvičem za na turo) je bila 55 EUR na osebno na noč.
  • Žal je prelepa narava ob cestah, vodotokih in v okolici naselij zelo nasmetena, na kar se ob naši čistoči, težko navadiš.

V belinah Šare smo uživali Igor Z., Andrej B., Jernej A., Marjan C., Nino Č., Luka N. (tudi soavtor prispevka) in Klemen K. Žal so zdravstvene tegobe doma morale zadržati pobudnika Mareta, ki nam je dobro pripravil teren in vzpostavil stik z ljudmi na Kosovem. Hvala.