Začetek meseca sva se s Tino (AO Kranj) odpravile proti Dolomitom, saj so imeli Kranjčani tam tabor. Dva dneva smo bili skupaj v kampu Sass Dlacia, druga dva dneva pa sva se poslužili klasičnemu čeharjenju na prelazih. Ker za Dolomite nikoli ne veš, kdaj te ujame ploha, sva prvi dan izbrale safe varjanto – smer Comici v Piccolo Falzarego (dež je bil napovedan že ob 2h, katerega seveda ni bilo do 10h zvečer). Smer je bila z izjemo gužve lepa in izpostavljena, na kar se je bilo potrebno spet privaditi. Za nedeljo je bila napovedana šajba, zato sva šli v 500 metrsko smer Via Adang (V) v Sas Ciampac. Meni ena lepših smeri, bi pa dala cugom kakšen plusek več. No z dvema setoma frendov na pasu, je plezanje uživaško ;). V ponedeljek sva si privoščili žičnico nad jezerom Misurini za 14 evrov in si si tem nekoliko skrajšali dostop do še ene smeri Via Comici del Torso (V-). Zopet pokončna plezarija, z vrha pa sledijo štirje 30-metrski abzajli, ki so nama pojedili košček živcev. Za torek je bil sprva napovedan dež cel dan, a se zjutraj zbudiva v šajbo, vendar se soglasno odločiva, da imava dovolj in se v počasnem tempu spakirava za pot proti domu.
Za naslednji vikend so bili plani veliki (Švica), vendar vreme ni sodelovalo, zato smo se z Nikom in Urbanom odločili, da gremo spet v Dolomite. Vse lepo in prav, le z izjemo, da smo štrik pozabili doma. Tako smo tri dni nabirali kondiciji in višince (potrjeno, hoja je veliko težja kot pa plezanje!).
Naslednji podaljšan vikend se z Nikom odločila, da raziščeva še Avstrijo. Na netu sem našla idejo o nacionalnem parku Gesäuse, ki je od nas oddaljen slabih 300 km. Vstopnine za park ni, je pa zato skoraj vsak parking vreden 8 eurov/dan. Šele ob brskanju in izbiranju smeri sva ugotovila, da so za te hribe značilni dolgi dostopi in še daljši sestopi, ocene pa za najin nivo kar kompleksne. No mogoče bi bilo boljše imeti konkreten vodniček in ne le podatke iz Bergsteigna. Prvi dan vreme zopet ne sodeluje, zato narediva ‘rest-turo’ do Enstaller Hütte (na koncu se je nabralo 20 km in 1300+ višincov, saj nisva hotela štartati iz plačljivega parkinga). Za petek je bilo vreme boljše – no, brez padavin – 10 stopinj – veter – trplenje za mene – kljub temu splezava navrtano smer Gaudiwipferl (IV) v Festkoglu, katere sestop se je izkazal za detajl smeri. V soboto pa je vreme končno na najini strani, tako da se zapeljeva po plačljivi cesti do Kilkenhütte in splezava smer Waidhofnerweg (V) v hribu Kalbling. Mogoče sem letos res švoh, ampak v IV-kah me še ni nikoli tako šutalno, kot v tej smeri. Na vrhu srečava par iz Linza, ki sta navdušena nad najinimi kladivi za pasom, saj kaj takega še nista videla. Pomalčamo gumi bonbone in skupaj sestopimo nazaj do parkinga. Definitivno območje vredno ponovnega obiska, četudi je čeharjenje kar logistično težko dosegljivo ;).
