MED ZLATIMI MACESNI IN VEDNO ZELENIM RUŠJEM

Nujno je bilo vzeti dopust in izkoristiti brezhiben jesenski dan. Zato se z Majo podava v s soncem obsijane skale na Dleskovški planoti, točneje v južno steno Črnega vrha (1931 m), smer Sled svizca (IV-/II-III, 145 m). Prijetnemu plezanju in uživanciji na vrhu, je sledil sestop, ki je bil seveda v smislu zelene avanture, saj se mi doma ni zdelo vredno pogledat kaj piše ob opisu smeri. Kasneje sva celo našla par skalnih možicev, ki so naju pripeljali na markirano pot.

Spomladi bo treba v ta konec pripeljat še kakega tečajnika. Smeri v Črnem in Velikem vrhu so neopremljene in večinoma lahke, zato so zelo primerne za uvod v svet alpinizma. Nad vremenom, pokrajino in smerjo sva bila oba navdušena, manj pa nad zaporami cest, ki so nama podaljšali vožnjo za skoraj eno uro (bo treba začet preverjat stanje na naših cestah…).

Bivaki – nikoli končana zgodba

Med jesenskim obiskom bivakov smo bili spet, tako kot po navadi, razžaloščeni nad odnosom do zavetišč, ki so v našem skrbništvu, a namenjena vsem ljubiteljem gora.

Stanje.

Enka

Pred kakim mesecem smo zamenjali okno, v nedeljo pa sta Romana in Branko bivak pospravila, kar je bilo pospraviti sploh potrebno. Pustila sta nekaj sveč za romantiko.

Dvojka

Očka Korenini je bil v obdobju gradnje bivakov daleč pred svojim časom. Le kako bi danes izgledali njegovi načrti? Takrat, pred več kot 70 leti, je udari po mizi in dejal: “Tu bodo stali,” … in še vedno stojijo, čeprav danes ne v prav zavidljivem stanju. Na zunaj marsikatera stvar zgleda lepa, ko pa pričneš kopati po notranjosti, si včasih hudo presenečen. Zato nas prav nič ne skrbi, da nam Korenini ne bi odpustil posodobitve, še manj pa tega, da želimo bivak ohraniti za naše zanamce in ga dati v muzej na ogled še komu drugemu. Kar se pa Boga tiče, ta pa ravna po principu: “Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal”. Bolj nas skrbi, da se je pojavil Nekdo, ki je preprosto vzel bivak v svoje roke in z njim počne, kar se mu zljubi. V glavnem – Dvojka je v letošnjem letu že drugič prebarvana. Nekdo, hvala ti za trud, vendar pa vedi, da se ne dela na tak način. Ne moreš po svoje s stvarmi, ki niso tvoja last.

Trojka

Trojka ni le vzorno pospravljena temveč popolnoma izpraznjena. Zopet se je pojavil Nekdo in meni nič, tebi nič odnesel vse piskre, beštek, sveče, kanistre za vodo … ostale so le še ležalke in deke ter vpisna knjiga. Nekdo, če si stvari odnesel z namenom, da jih očistiš ali nadomestiš z novimi, super … pa vseeno bi lahko odsek (skrbnike) obvestil o svoji nameri. Drugače pa se takemu početju reče čisto navadni vandalizem.

Torej, drv je na Trojki dovolj, če pa si hočete kaj skuhati, posodo prinesite s seboj.

Štirka

Štirko smo obiskali v soboto. Štirinajst z odseka (z novimi tečajci) se nas je odločilo, da lep dan preživimo v gorah – ob čiščenju bivaka. Zjutraj smo presenetili tri Čehe ravno v odhajanju. Verjetno jim bo še nekaj časa žal, da so vstali tako pozno, hi-hi. Naložili smo jih s smetmi, sicer niso bili preveč zadovoljni … ampak nas je bilo preveč in parlamentiranje ali da ali ne, je bilo čisto odveč. Glede na to, da so bili že od srede v bivaku, so verjetno odnesli le svojo svinjarijo. Za vrati je še ostal zajeten kup za vsakega od nas. Tečajci so pospravili bivak “v nulo”, zakrpali pa smo tudi luknje v pločevini.

Naslednje leto bo Štirko potrebno prebarvati. Mogoče že letos? Kaj pa ti praviš, Nekdo? Cel teden bo lepo vreme, barva bi se odlično sušila. Le javi nam prej, da se ne boš “dajal v stroške” za barvo in da bomo seveda izvedeli, kdo si, ta dobra duša, ki nam takole inkognito “pomagaš”.

Jesenska akcija pospravljanja je za nami. Bivaki so pripravljeni na zimo. Pa, da ponovimo že tolikokrat izrečene besede: Dajmo, bodimo ljudje, imejmo odnos do narave, do ljudi in stvari. Saj vemo, da je nahrbtnik ob povratku s ture težak. Pa vseeno … Mnogi rečete: “Ma, če še jaz dodam tole mojo malenkost, saj se sploh ne bo poznalo,” … in tako rastejo kupi smeti.

Srečno in prijetno bivanje v naših bivakih!

Večina v Paklo, preostali na … Palec

Ob množični selitvi narodov v Paklenico prejšnji konec tedna smo bili redki posamezniki vendarle primorani ostati doma, saj tako pomembnega dogodka, kot je zbor alpinistov in prejemanje batin s stani naših kranjskih kolegov, pač ne gre zamuditi. Dobri fešti navkljub pa težko pričakovanega končno spet lepega vikenda ni bilo mogoče preživeti v dolini. Z Rokom se odločiva, da greva na Palec, in da se naši frišni člani AO Jesenice ne bi počutili preveč odrinjeni na stran, sva povabila še njih. Udeležba je bila tako glede na izredni primanjkljaj pripadnikov našega ferajna zelo zadovoljiva. Ob pol osmih smo štartali od Tinčkove koče, ob enih smo bili že vsi prisotni na analizi pri medvedih. Udeleženci: Romana, Sašo, Gašper, Rok, Katarina in dva pridružena nadebudna kosmatinca Timi in Živa.

Množično v Paklenico

Kljub orkanski burji smo se nekako nakapali in v četrtek zvečer nas je bilo pri Adrijani za en manjši avtobus. V petek je bilo še precej vetrovno, a je bila želja po plezanju dosti močna, da smo se zapodili po smereh v kanjonu. Ta dan je podlegel Albatros, pa tudi kup lažjih smeri. Pridni so bili novopečeni pripravniki, ki so si zjutraj redno skuhali zajtrk, čez dan pridno plezali, zvečer pa nas stregli s pijačo.

Sobota je bila kičasto lepa, zato se je spet plezalo, nekaj pa nas je zavilo v kanjon Male Paklenice, nakar smo potegnili še daleč v rebra Velebita in se čudili in naslajali v miru in lepotah skrivnostnih velebitskih gozdov. Mladince pa je iz sten Paklenice itak spodila šele tema.

V nedeljo dopoldne je bilo potrebno izkoristit za še kakšno smer, je bila pa v kanjonu že taka gužva, da smo nekateri temu rajši ušli na obalo. No Pakla je lepo uspela, smeri je bilo preplezanih toliko, da jih ni za naštevat in normalno, da se spomladi spet vrnemo.

  • Polmesec – Matic, Ivan Vitez VII+/VIII-
  • Albatros-Velebitaška – Matic, Jao
  • Armadilon – Neli, Matic in Andraž, Vladimir
  • Bračna smjer – Luka, Andraž
  • Danaja – Luka, Miha in Andraž, Vladimir
  • Flex & rex – Luka, Peter
  • Frau Bluer – Luka, Peter
  • Turinger weg – Andraž, Vladimir
  • Pixi in dixi – Neli, Roman
  • S rebro – Miha, Metod
  • Akademski – Miha, Metod
  • Centralni kamini – Grega, Neli, Metod
  • Barba antin – Grega, Metod
  • Nosorog – Luka, Miha in Miha, Metod in Roman, Nina
  • Kanjonska – Maja, Majda in Raf, Aleksandra in Grega, Andrej
  • Josipa Debeljaka – Roman, Nina
  • Oprosti mi pape – Grega, Andrej in Mirko, Rajc, Ata in Roman, Nina
  • Tinjin – Neli, Roman, Nina in Lojz, Darka, Majda
  • Oliver Dragojevič – Mirko, Majda

Storžič – Mladinska smer

Hitro je padla ideja za eno senčno plezarijo, podporo smo dobili tudi v službi in jo krenili, štirje – skupaj stari okroglih 200 let – v Mladinsko (zanalašč…!).

Vstopili smo po Kramarci (TG++) do bivaka, kjer smo prebegnili desno v Mladinsko. Začetek je lahek s par skokci in gruščnatimi grapcami, ene parkrat pa se le postavi pokonci. Fajhtna skala v kaminih je bil še ekstra dodatek k užitkom. Da pa se res ne damo kar tako, smo jo po izstopu iz smeri ubrali še čez vrh Storžiča in dol čez Škarjev rob, kjer je opoldansko sonce intenzivno vleklo srage iz čela.

Smer je dolga, zavita, polna dinamike, z dobro in majavo kamenino. Mi smo jo več kot pol presolirali, je pa potrebno imet kar nekaj občutka – za oprimke in za pravo smer. Klinov je na težkih mestih zadosti, sem pa tja pa smo tudi kaj sami zabili.

Plezali Maja, Rajko L., Marjan Z. in Raf