Tošc – pristop z bohinjskih vratc

Najprej sva z Majo hotela lest u Breitwand na Koroškem, pa sva si premislila in šla na eno daljšo turo v Julijcih, saj je bil dan kot malo takih letos. Jesenskemu času primerno sva si izbrala steno nad Bohinjskimi vratci, do tja pa je skozi Krmo debeli dve uri.

Po kratkem počitku sva se s sedla zbasala v strm kamin, ki se je kmalu položil v skrotasto pobočje in kot je pravil Šorn, je dobro označeno z možici, da se ne izgubljaš z iskanjem prehodov. Vseeno je treba parkrat zlest kak skok, ki mal doda k psihi, če si nevarovan. Sicer so pa prehodi logični in smer izredno slikovita, tako, da bi bilo smeri lahko še za kakih 100-200m več. Iz stene sva prilezla na čudovit, prostrani travnati vrh Tošca.

No, sestopa je bilo tudi za ene 3 ure in v Krmi se že pošteno pozna, da je za tabo več kot 1500 višincev (bo treba v železarni naročit nova kolena…). Super dan sva zaključila pri Danici.

SIMILAUN NE. GRAZER BERGLAND

Namesto v visoke gore južne Tirolske, smo bili zaradi slabe vremenske napovedi prisiljeni spremeniti plane. V upanju na boljše vreme smo se odpravili na vzhod Avstrije – v Grazer Bergland.

Bilo nas je zadosti, da smo v Rothelsteinu naredili malo invazijo in prevlado slovenskega jezika v zraku. Uživali smo v prijetno topli skali, in splezali eno, do dve smeri na navezo – Vladimir in Samo smer Eldorado in Michelangelo (VI+ in VI), ostali pa malo lažje – Elfengarten, Schlangengrube in Draufgabe. Večer je minil v stilu Jamieja Oliverja in vitezev okrogle mize, zavetje pa nam je spet dajala pravljična Hubertova domačija.

Naslednji dan je bil seveda spet dež (že tretjič zapored!), zato smo se nekoliko čemerni odpravili proti domu. Udeleženci »odprave«: Hlod, Sneža, Mare, Mirko, Tufek, Erik, Samo, Vladimir, Maja DiCapo in Raf.

Tinčkove grede – JZ stena Lipnice

V soboto sva se z Benjaminom podala v Tinčkove grede v JZ steni Lipnice. Po Benjaminovih informacijah naj bi bila smer še brez ponovitve. V bistvu je cela stena precej krušljiva, enako je tudi v smeri. Redko kateri kamen ni ostal v rokah, plezati je bilo potrebno zelo nežno in previdno. V celi smeri sva zabila samo en vmesni klin, ki je držal in tudi stojišča niso bila kaj prida. Vso ostalo železnino sva bolj nesla na svež zrak kot pa uporabila. Po koncu grede, ko prispeš do ruševja pa te za nagrado čaka še kakih 250-300 vm “sestopa” do sedla kjer se priključiš na pot, ki pride iz Špika.

Ker naju je sonce neusmiljeno izsušilo sva analizo smeri naredila pri Koči v Krnici. Strinjala sva se, da sva navkljub podrtiji v steni preživela lep dan.

Debela peč, Jesih – Potočnik

V spodnjem delu smeri sva z Nino šli po desni varianti, Črnučani, ki so naju dohitevali, so šli po levi. Težavnost je v obeh variantah približno enaka, tudi plezali smo enako hitro, tako da smo na prvem stojišču stali skupaj. Prvi raztežaj je bil moker kot spužva, najtežji kamin pa še bolj. Kljub temu se je dalo solidno splezati, samo umazani smo bili vsi. Proti koncu smeri je bilo plezanje vedno bolj uživaško, skala je bila zaradi jutranjega sonca že suha. Imeli sva krasno turo, za smer pa itak velja: »Če želiš spoznati nove ljudi, pojdi med vikendom plezat Jesih – Potočnik.«