Avtor: Uroš Lakič

Užejajo človeka te, za sredino oktobra visoke temperature. Na primorskem, bi žejo pogasili s kozarcem bevande, s Sebo pa sva se odločila, da si bova privoščila tisto na 2100 metrih nadmorske.

Stenca tam pod Bovškim Gamsovcem je res “cortkana”, zato sva si dostop, prav tako kot zadnjič, lepo prepolovila s spanjem v bivaku pod Luknjo. Jutro toplo, no toplo, okoli 5 stopinj, a čisto brezvetrje. Za razliko od julija, ko sva bila tu, pa je jesen že poskrbela za redkejše pričeske okoliškega bukovja. In prizor zjutraj je bil veličasten, po Tominškovi, čez Prag in proti Luknji, sva lahko štela naglavne svetilke in prsti obeh rok bi bili premalo, toliko snopov je imelo le en cilj. Sva bila, kar malo vesela, da sva za razliko od večine na Luknji zavila desno v bolj tihe konce.

Zgodnje vstajanje ni bilo brez razloga, saj sva vedela, da si žeje po skali ne bova potešila le s kratko bevando, ki je vsaj meni s tistim 6- buhteljčkom pošteno pretresla nadlahti. Plan je že v štartu predvideval še ponovitev  julijskega zasilnega izhoda. In sva tudi ga, z enim velikim užitkom. Ko sva se še drugič vračala proti amfiteatru pod južno steno Gamsovca, sva se se v nekem trenutku odločila, da greva še enkrat, ne navrtan Requiem…šalim se. Nedeljskih tristo metrov nama je bilo dovolj, sva pa opazila, da je Requiem opremljen s svedrovci. Zatorej nasvidenje drugo leto, čeprav bo potrebno jesti dovolj žgancev, 7- me vseeno navda s strahospoštovanjem.

Rekli so:”Tm pa kur sonce, prevroče bo.”

So rekli:”Preveč za hodt.”

Ampak sva s Sebcem iznajdljiva in sva v petek, pozno popoldan parkirala v Vratih, oprtala robo, ter krenila do mojstranškega bivaka pod Luknjo. Ob sončnem zahodu, sva buljila tja v očakovo severno ostenje, povečerjala in legla k počitku. Ravno zato, pa sva lahko zjutraj vstala, še preden je sončece sploh pomislilo, da je čas za novo priganjanje živega srebra, tja proti 40 stopinjam celzija.

Krepko pred sedmo sva stala pod najino izbranko, navrtana, 180m, 5+/4, s seksi imenom Zasilni izhod. Za “gušterja” kot sva, povsem primerna. Lepo sledljivo, dovolj varovano, skala kompaktna. Na vrhu, na markirani potki, sva ob pospravljanju opreme od vsega zadovoljstva zapičila še do vrha Gamsovca.

Torej, če dolg dostop presekaš na pol in si zgoden, ni razloga, da si že do konca meseca ne privoščiva in srkneva še drugo navrtano, Bevando.

Kot za mnoge pred nami, se je desetega rožnika tudi nam zgodil tisti dan D, ko je treba inštruktorjem svoje znanje na ogled postaviti.

Sobota, zgodaj, trema nas je peščico že okoli šeste zjutraj ovesila s plezalnimi pasovi, čeladami, matičarkami, skratka vsem, kar visi na nas, ko se prikažeš na izpitu, ki te bo okronal za mlajšega alpinističnega pripravnika. Smo stali pred kožarico in buljili v stene plezališča pod Golico, ona ne zna tega, jaz ne obvladam tistega, on bi ponovil prevezovanje…a se je v tistih slabih dveh uricah izkazalo, da ni sile, morda je “cagavosti” botrovalo le pomanjkanje prepotrebne samozavesti. Puf, ura tik pred osmo in smo se nabrali, skoraj vsi, Petra, Katra, Mare, Mitja, Luka, Seba in Laki.

Matic nam je očetovsko, svojim prvim šolarjem, razdelil srečne številke, ki so nas poparčkale in četico navižale pred ostre poglede Raf-a, Katarine in seveda njega.

Pravijo, da je dež en tak reden spremljevalec, ko se štrika pod Golico. Zjutraj nebo sicer ni bilo sinje modro, a na dež ni kazalo. Se je pa zato tik pred zdajci rahlo skupaj nabasalo, da je poprhalo skalovje in vsemu skupaj dodalo tisto nekaj pristnosti, kot ščepec soli v neslano župco.

Nisem ravno poklican zato, da bi ocenjeval, sokolska očesa bi znala povedati več, a mislim, da smo, ob malenkostnih napakicah čisto korektno odborbali, kar je bilo potrebno oddelati. No skoraj vsi, Sebc se je odločil, da bo delal družbo Tomažu in Roku, na poletnem delu preverjanja znanja.

Poj smo pa jedl pa pil! No, kot se spodobi, smo si ovlažili grla, ter med vrhove okoliških smrek vtkali vonj, ki se je dvigoval z žara.

Za konec, naj gre en velik hvala vsem predavateljem, ki ste si vzeli čas za nas. O izredno pomembnem Susikovem vozlu pa drugič.

PS: Gledam fotografije, nobena ni nastala med izpitom. Madonca, da smo resno vzel vse skupaj…

Bolje pozno, kot nikoli! Čisto nič drugega mi ni padlo na pamet, s čimer bi opravičil nekoliko pozno poročilo. Iz čistega obupa, sem se zatekel k pregovoru.

Velikonočni prazniki so po tradiciji namenjeni družini in prijateljem, a tajming je bil pač tak, da smo tisto družini, “enumalčk” potisnili tako, “hkraj”, a tradicijo vseeno zadovoljili, s prijatelji. V tej naši atomski dobi, se lahko že vsak, sredi dnevne sobe, igra napovedovalca vremena in ker je z zahodne smeri prinašalo vlažne mase iznad Atlantika, ki bi se dodatno krepile preko Jadrana, si nekako nismo bili več enotni, a “ureme bo, a ne?”. Že pokojni Trontelj je rekel, tja do tri dni naprej znamo napovedati, tako napol. Mislim, da je tudi ta neodločenost botrovala manjšemu osipu, plezanja željnih.

Kot sem videl, se prihaja v Paklo kapljajoče, nekateri prej, drugi kasneje. Odhaja prav tako…po kapljicah. Tečajniška reprezentanca si je za odhod izbrala petek. Pot je bila dolga, a začuda nič utrujajoča, saj smo si zastoje povzročali sami z ogledom lokalnih znamenitosti (kuga nej druzga napišem !?). Zato smo mimo krajevne table, z napisom Starigrad, privižali v poznih popoldanskih urah. Po prihodu, so vsaj meni, kazalci na digitalni uri prestavili v višjo prestavo. Ti z njim, gun z gunim, kdo kaj, zakaj? Ok, vse štima, zmenjeno. Digitalkazalci, so bili zjutraj še vedno na steroidni dieti, še preden sem si, vsaj za silo ovlažil suha usta, smo se že peljal v kanjon. Brojutro Laki, dobrodošel v svetu več rastežajnih smeri, o fino, še nove(rahlo) premajhne plezalke si vzel (svakatičast, zelo pametno). A k sreči adrenalin naredi svoje, boli ko 100 mater, a se da preživeti, mora se. Kar tri naveze smo se zapodile v Kanjonsko, dolga in lepa. Imel sem  to srečo, da sem le od spodaj videl, kako zgleda, ko se iz ocene 4a, nameniš v 6b+. Ko se je ugotovilo, da sva se pač malo zaplezala, je tudi v živo( s česar se človek največ nauči), moral slediti abzajl. Nič takšnega, bi se reklo. Sem napol poetska duša in dogajanje okoli sebe dojemam na tak način. Z druge strani kanjona sem zaslišal vriskanje, pomislil krasno, kaj še hočeš lepšega, “tis se usral”, tam čez pa uživajo. No, po res glasnih krikih “zategn” z naše strani in po videnem nekontroliranem spuščanju plezalca, tisto ni bilo vriskanje iz veselja. Verjetno moj soplezalec niti ni opazil mojih velikih oči, a na tem mestu naj mu gre en velik HVALA, za mirnost, ki mi je zelo olajšala napredovanje. Zborbal smo jo, do konca rutinirano, kolikor so mi dovoljevala razboleta stopalca. Presenetili so me sestopi iz smeri, priznam, da nisem pričakoval tako podrtih stezic in priznam, da jih tudi v bodoče ne bom preveč vesel. Za dušco, sem z mislimi pri piru, dehidriran(hvala našim, za par šlukov vode), dobil še eno kratko in sladko. A sem bil iskreno vesel, da smo se na vrhu smeri, srečali z vriskajočo kaskadersko dvojico, z druge strani kanjona. Kaj češ lepšega, tako najbolj veš, da je vse OK.

Po sončnem zahodu, se je dodobra zalilo Abrahama (se spodobi, pri teh letih). Z neba je zalilo tudi nas in “krumpire” od šefice apartmajev, ki zalivanja z naše strani ni bila najbolj vesela.

V nedeljo se je, tudi zaradi dežja vse dogajanje začelo kasneje, z nekaterimi smo se poslovili, spet drugi, so se že raztegovali v skali. Mi pa smo pokombinirali, kar je ostalo. To ni mišljeno slabšalno, tačajniki smo se morali držati pravil (kolkrtok). Dve navezi v eni najbolj priljubljenih smeri, Nosorogu. Vreme, kot naročeno, skratka lepotička, kjer so le ušesa preprečevala, da se ne nasmejem vse naokrog. Ob povratku, pri  suvenir-šopu, kjer imajo hladno pijačo, le pljunek stran, levo od vhoda, se nam je porodila zamisel, bolj izziv pajku, če si upa kot krokar v zmrznjen drek, zagnati v težko frikarijo? Je zmogel in to gladko, lahko potrdim, ker sem sam 2x odnehal na cca. 3,5m višine, smer jih ponuja dobrih dvajset. Zvečer smeh, druženje in olajšanje, ko se tudi zadnje naveze, že v trdi temi narišejo na verandi.

Ponedeljek, zadnji dan za mlečnozobe in večino ostalih, se je začel, kot se spodobi po treh dneh druženja, s kratkim sestankom, cak-pak in že smo se peljali proti vstopom v smeri. Hladen vetrič, lepi razgledi, ki sem jih bil deležen zaradi izbire mojih soplezalcev. Demonstriranje, da je voki-toki ena izjemno priročna zadeva…Veliko sem se naučil, mnogo znanja še čaka.

Povratek na Jesenice je bil hiter, kaj hiter, od takrat naprej na Volve, kot dolgočasna družinska vozila, gledam drugače. Še danes slišim, kako zažvižga turbina.

PS: Največjo mero profesionalnosti je pokazal Sebc, ker si je edini vzel dva dni in pol, da je študiral smeri!

Namerno nisem operiral s preveč imeni (saj nekateri se boste prepoznali), težko je vkomponirati vsa, sem pa neizmerno hvaležen, da sem bil del aprilske, 2017 Paklenice!

V naslovu bi moralo pisati Glinščica-tečaj 2017, a je očitno predvečer dneva norcev poskrbel, da se naslov bere malenkost trše.

Manjko pedagoškega kadra, nas je pognal  zgolj preko Karavank v zgledno urejeno plezališče nedaleč od vasi, kjer smo na ogled postavili, izplen dolgih zimskih večerov, ki smo jih preživeli ob guljenju okrogle mize. Ja, teoretični del izpita je bolj ali manj uspešno za nami, manj zato, ker si nekateri(dva natančno) radi popestrimo praktični del, kjer bo dodatno padalo pa nama.

Pričakalo nas je idilično vreme v idiličnem gozdu, pod idil…, pod stenami, kjer smo kot tečajniki, tudi uradno otvorili našo “skalno” sezono. Vse je potekalo sproščeno, ob vseh osnovah, je bil poudarek na gibanju naveze in spustu ob vrvi. Vmes pa se je seveda plezalo in “kradlo znanje” od izkušenejših. Na koncu sta se Matic in Mare zapodila še v bližnji balvan, ostali smo raje analizirali od daleč, ob hladnem. Zaradi omenjene sproščenosti je dopoldne, ki se je zavleklo v zgodnje popoldne minilo kot bi mignil.

Predavali so: Raf, Darko, Matic, Neli, Dejana. Srkali znanje smo: Petra, Katra, Tomaž, Sebastjan, Marko in Laki. Navijala in spodbujala je:Pika