Da bi se izognili splošni ohromljenosti cestnega prometa na relaciji Ljubljana – Kranjska Gora smo se že ob peti uri odpravili z Jesenic. Dostop je potekal v idealnih razmerah z izjemo zadnje pol ure, ko je sonce pogledalo izza hribov in nam, zgodnji uri navkljub, dvignilo temperaturo nad zgornjo mejo udobja.
Na vstopu smo se razdelili in po krajših pripravah hitro švignili proti nebu. Smer je resnično hvalevredna. Nekoliko popeskan je le prvi raztežaj nato pa do vrha en sam neprekinjen užitek. Stojišča so opremljena s svedrovci pa tudi klinov je v celotni smeri dovolj da nismo čutili pomanjkanja.
Nekje proti polovici smeri smo se na udobni polici ugnezdili in spustili mimo edina dva zasledovalca – mariborska kolega. Drugih obiskovalcev ta dan smer ni videla, se je pa nekje vmes iz nasprotne stene slišal spev kladiva in klinov.
Vrh smo po kratkem počitku in preletu para jastrebov kmalu zapustili, pri bivakih opravili ceramonijalne obveznosti in odhiteli nazaj do avta. Skrbi, da bomo ostali ujeti v pločevinasti gosenici nekje v bližini Kranjske Gore, pa so nas zapustile že davno pred sestopom.
