Avtor: Rok Feldin

S Katarino sva se v soboto odpravila v Krmo, v Debelo Peč, v Sekločevo. Zgodnjemu vstajanju navkljub v steni nisva bila sama, bila pa sva prva. Že sam dostop ponudi par izpostavljenih odstavkov in nikomur nebi zameril prošnje po varovanju. Sama smer je ravno prav pokonci, vendar je klinov veliko, skala pa večinoma dobra. Za izstop iz Jesih-Potočnikove sva izbrala težjo varianto, na vrhu pa žal ugotovila, da tudi pokljuške gore niso več imune na brezpilotne letalnike.

Prejšnji vikend v nedeljo (30.6.2019) sva se z Matevžem odpravila do bivaka 2, da opraviva prvi letošnji pregled. Seveda ni šlo brez obveznega predhodnega postanka na Šplevti.

V bivaku je bilo presenetljivo dobro pospravljeno, poleg tega pa je vse kazalo na to, da je bil v času najinega obiska v uporabi. Vseeno sva si dovolila spahati deke in pomesti. Na polici se je nabralo tudi nekaj odvečne hrane (del te je bil prisoten že ob mojem prejšnjem obisku) zato sva pretečene izdelke odstranila.

Sledilo je še podmazovanje vrat in analiza potrebnih dejavnosti ob naslednjem obisku potem pa najboljši sestop v slovenskih gorah.

Prejšnji vikend, natančneje 24. aprila smo šli Katarina, Nik in jaz preveriti nekaj, kar je na eni sliki izgledalo kot strma grapa, na drugi pa kot položen graben in sicer v malo znani gori, ki se imenuje Srednja peč. Domnevanja so se izkazala za pravilna in grapa je bila prav lepa. Dolga okrog 150 m in solidne strmine. Mehak sneg na južnih pobočjih je v senci grape hitro zamenjal suh in sprijet. Grapa nas je pripeljala v škrbino približno 50 m od vrha. Do tja smo potegnili še dva kratka raztežaja saj je bil teren silno krušljiv v vmesnem sidrišču pa smo za spomin pustili klin.

Grapa se nahaja v severovzhodni steni Srednje peči in je z Vrtače vidna kot najbolj izrazit graben.

Sestop je bil po smeri običajnega pristopa, v znamenju kotaljenja snega, kepanja in izdelave toboganov.

V torek sva si s Francijem vzela prosto in šla preveriti koliko ljudi bo v Tamarju. Odgovor bi bil lahko: do dveh popoldne manj kot deset, vendar to ni bistveno. Pravzaprav tudi nisva šla štet ljudi in ne preverjati lednoplezalnih razmer. Šla sva plezat Centralnega. Ta je solidno narejen in tudi že primerno predelan za zatikanje, da človek ne poreabi preveč energije.

Ostalim slapovom gre precej različno. Plezljiva sta Slap nad votlino in Desni čeprav je slednji nekoliko bolj shiran, kot bi večina želela, pri obeh pa sta zgornja dela ometana s snegom. Za Svečo nisem prepričan, če se zgornji del sploh dotika skale, Rastlinica in Rariteta pa sta še imaginarna. Seveda opisano velja za torek do okrog ene popoldne, kasnejše dogajanje pa mi je neznano.

Danes zjutraj, ob ne prav zgodnji uri smo se odpravili do Bivaka II. Turo smo popestrili z dostopom na Šplevto čez Brinje. Snega do gozdne meje ni bilo veliko, višje pa je bilo zaznati občasna udiranja do sredine stegen in smešne manevre ki so temu sledili. Na vrhu je bilo snega približno 50 cm vendar je potrebno poudariti, da je to izključno vizualna ocena pisca in zategadelj ni pretirano zanesljiva. Vreme je lepo sodelovalo in tako smo imeli čast izkusiti spomladanski pristop na vrh v snežni plohi in megleno iskanje poti za jesenski sestop, ki pa mokremu snegu navkljub ni bil pretirano nadležen.

Izredno lepi turi je seveda sledila podrobna proučitev današnjega in preteklih dni v dobro znanem dovškem hramu. Na današnji ekskurziji nas je uživalo dvanajst. Vsa imena, ki si jih dotične osebe lastijo pa avtorju žal niso znana zato naj več o prisotnosti povedo fotografije.

1 2 ►