Avtor: Rok Feldin

Kot skrbnik Bivaka 2 sem imel v soboto, 16. novembra, smel načrt pred zimo obiskati pričujoč objekt visoko nad Vrati z namenom pomeriti okno, nekoliko pospraviti in preveriti, kaj nam bo postoriti naslednje leto. Ker naj bi 16. novembra in naprej ne bilo več plačevanja parkirnine v Vratih, je bil datum dokaj idealen. Takisto tudi vremenska napoved. Dva dneva prej sem na sestanku tudi obelodanil načrte.

Pa me v petek dopoldne pokliče Boštjan, da je na strani Občine Kranjska Gora obvestilo, da je cesta v Vrata od 16. naprej zaprta zaradi zimskih razmer. Glede na sončno in toplo vreme je verjetno čez noč v Vratih zapadlo vsaj 30 cm snega, zato pokličem na Komunalo Kranjska Gora in se pozanimam o razmerah. Razloženo mi je, da komunala z zaporo ceste nima nič, da cesto zapre upravljalec, tako kot vsako leto. Zapornica v celotnem pogovoru ni bila omenjena, zatorej mi je bilo sklepati, da bo pač odprta in bomo vseeno lahko izvedli delovno akcijo.

Na omenjeno soboto zjutraj se na AO parkirišču zberemo trije – Michel, Luka in jaz. Boštjana poberemo na Hrušici in že vihramo proti Vratom. Pripeljemo pred zaprto zapornico, ki se ne zgane. Tudi po pritiskanju gumba na stebričku zapornica ostane horizontalno, na prikazovalniku pa se s pikslastimi črkami izpiše: »Samo za imetnike dovolilnic«. Sami je seveda nimamo, zanjo nismo dan prej zaprosili na občini oz. komunali, ker nismo vedeli, da jo potrebujemo, saj je bilo naznanjeno, da bo vstop po 16. novembru prost. Ker je bilo rečeno, da zapornica in zapora ceste nista v medsebojni korelaciji, se po izustitvi nekaj krepkih obrnemo. Odprava se kaj kmalu preimenuje iz delovne akcije v skupno turo in tako se, po Boštjanovem predlogu, odpeljemo v Krmo. Odpravimo se na tri manj znane vrhove ob Konjskem sedlu – Kurico, Činkelmana in Cesarja. Vrhovi so, bližini ene izmed največjih prometnic v Julijcih navkljub, večinoma brez obiskovalcev. Dostopimo mimo Prgarce, nekaj metrov višje, pri koritu, pa zavijemo levo. Grapa, skozi katero poteka pot tik ob Kurici, je zaradi sence tečno drseča, ponekod ledena. Takoj nad grapo, ko se pot položi, pa zakorakamo v tistih nekaj metrov brezpotja levo proti prvemu vrhu.

S Kurice smo se sprehodili proti Cesarju, vmes pa sva z Boštjanom skočila še na Činkelmana. Po nekajminutnem počitku na Cesarju smo sestopili po bolj sonči poti do Prgarce in nato po poti dostopa nazaj do avta.

V soboto, 22.8. smo se s polnimi nahrbtniki Katarina, Anže in jaz odpravili proti Bivaku 2. Pot nas je vodila čez Brinje in za Šplevto. Ljudi je bilo več kot običajno, in ne predstavljam si kako je izgledalo parkirišče v Vratih.

Notranjost bivaka smo pospravill in ponovno naoljili mizo in klop, odnesli smo smeti, zasilikonali smo okno in popravili nekaj metrov šivov na strehi. Zbrusili in pobarvali smo tudi ogrodje, kjer se ga je dotaknila rja.

Ker je bilo v nedeljo za večino severozahodne slovenije napovedano precej neplezalsko vreme, vzhodna pa zaenkrat še ne premore nam zadovoljivih alpinističnih ciljev, smo se odpeljali proti morju. Severozahodno od Ajdovščine se vzpenja pobočje Čavna in tam je bil naš cilj. Dostopili smo po srednječavenski poti pod Smer malega Miha. Vreme nam je nudilo odlično podporo, saj verjamem, da bi nas ob popolni jasnini žgalo. Smer je lepa z dobro skalo in ni navrtana. Klinov je na težjih mestih načeloma dovolj, drugje pa prav pridejo metulji in zatiči različnih velikosti, kakšen klin pa je lahko za rezervo.

Sestopili smo najprej navkreber do Koče Antona Bavčerja na Čavnu, nato pa nazaj do srednječavenske poti in po njej do avta.

Avio pub v Postojni je očitno večino časa nabito poln. Mi smo imeli srečo in smo veselo mlatili pice, ko je na Nanosu že lilo kot iz škafa.

Plezali smo Nik in Grega iz GRS Radovljica, Katarina in Rok.

Preteklo soboto temperature niso obetale nič kaj dobrega za ledena kraljestva Julijcev in Kamniško Savijskih alp, je pa do naju dospela vest, da je v Sappadi hladneje in tudi zmrznjeno. In sva šla. Plezati sva začela okrog enajste. Pred nama so bile štiri naveze, vendar dovolj visoko, da sva imela dva raztežaja prostora. No, po treh raztežajih sva najpočasnejši navezi že ujela, prav tam pa sva tudi obrnila saj sva imela nevarnega obstreljevanja s talarji vrh glave.

Bolj izlet kot pa tura, pa vseeno. Bilo je lepo.

V nedeljo se nas je deset odpravilo do bivaka 2.

Dostopili smo čez Brinje. Nad gozdno mejo so nas spremljali precej močni sunki vetra, ki so nam nekoliko ponagajali tudi med samim delom.

Zasilikonali smo reže med oplatami, zamenjali akumulator v polnilni postaji in malo pospravili. Barvali nismo, ker je bilo premrzlo in premokro.

Sestopili smo po melišču, ki po novem na nekaterih delih bolj spominja na hudourniško grapo; precej materiala je namreč končalo v strugi kakšnih 200 m nižje.