Avtor: Peter Sodja

Konec februarja se nas je 5 odločilo zapustiti zimo in se podati v poletje Španije.
Maša, Luka, Tina, Peter in Jasna (AO Jezersko) smo preživeli teden na področju Costa  Blanca. Področje je znano po toplem vremenu, dobri apnenčasti skali in neskončnem številu večraztežajnih športnih smeri.
Dni, ki smo jih imeli na voljo smo izkoristili na področjih Orihuele, Puig Campana, Sierra de Toix in seveda na markantni in fotogenični Penon de Ifach.
Splezali smo smeri od 150 – 450m, naveza Čarovnik – Tina sta teden kronala z vzponom v eni najlepših linij v Penon de Ifach – El Navegante (7a). Skoraj vsaka smer postreže z lahkimi dostopi in sestopi, dobro skalo in lepimi razgledi, španski večeri pa žejo, ki se čez dan nabere na vročem soncu.

V nedeljo sva šla z Lukom (zluftan.si) na Jezersko v Dolgi hrbet splezat smer Trikot, ki sva jo oba imela v letošnjem načrtu. Prve težave so naju doletele že na dostopu, kjer je snežišče ob robu pustilo večje skalne bloke, ki so lahko že ob manjšem dotiku zdrseli navzdol. Na srečo jo je skupil le čevelj, nama pa je dodal dobro mero adrenalina. Smer se začne po poplezavanju v neprijazni vlažni grapi, višje v njej pa je od zgoraj nenehno padalo kamenje. Smer Jernejev steber, ki se tam začne, ima še to dodatno komponento, kar je dobro pomniti.

Po prvih parih lažjih raztežajih se smer postavi pokonci in tako vztraja do vrha. Orientacija je enostavna, le slediš najlažjim prehodom, detajli niso težki, a vsi raztežaji predstavljajo zahtevno plezanje brez pravih predahov. Skala je super in velikokrat se zaveš, da plezaš brezskrbno kot v plezališču. V smeri je dovolj klinov, da sva jih kje dodajala le za stojišča, ostalo je šlo lepo s premičnimi varovanji. Objektivno lepa smer, vsak raztežaj sva preplezala z nasmehom na obrazu, včasih pa že vmes zavriskala. Zapletlo se je le pri zadnjem, precej lažjem raztežaju, v katerem nisem našel izhoda ne v zajedi na desni, ne v kaminu na levi. Pomagal je Luka in splezal v večji kamin v skrajni desni, kateremu je sledil le še raztežaj poplezavanja do vrha. Skupaj slabe 3 ure dostopa, 7 ur plezanja, 2 ure sestopa. Super dan.

To soboto je bila zaželjena malo krajša smer in ker smo bili ravno na jezerskem je bil Grintovčev steber prva izbira, domači alpinisti pa so predlagali sosednjo Zgrešeno, ki naj bi imela boljšo skalo. Z Jasno (AO Jezersko) in Nastjo (AO Kranj) smo štartali naspano pozno in s tempom, ki je dovoljeval pogovor. Do češke koče smo šli po ferati, da bi vseeno prihranili nekaj časa, a smo zastali pod počasnejšimi planinci, ferata pa se je izkazala kot premalo enostavna, da bi lahko veliko prihranili. Drugič gremo raje po poti. V koči so mi posodili še čelado, ker je moja ostala v avtu, zato lepa hvala oskrbnici.

Smer ima dolge raztežaje, je polna zanimivega plezanja in z nekaj domišljije in športnih gibov si lahko zelo olajšaš detajle. Po priporočilu smo plezali spodnjo varjanto po desni, ki je težja, a z boljšo skalo in sploh lep raztežaj. Zgoraj pa nas je nehote potegnilo v levo varjanto, ki ima le lahko poplezavanje, zato bi bila desna varjanta verjetno boljša izbira. Izstopili smo po kaminu grintovčega stebra, ki je spet krasen in zelo dolg raztežaj. Skala je v večini dobra. Sestop je luksuz, ki ga zadnji mesec nisem imel, kot tudi žganci v koči.

Maroko Trije člani našega AO in prijatelji smo se odpravili oktobra v Maroko Pot v grobem: Marrakesh -> Todra -> Merzouga -> Tafrout -> Essaouira -> Marrakesh Hotel smo videt čim več, ampak brez pretiravanja, da ne bi bili skos na cesti. Mislim, da je uspelo. Naredil smo cca 1800 km v 16 dnevih. V Marrakeshu: Prva pustolovščina – vožnja po ozkih ulicah marakesha kjer te vsi napadajo z vseh strani in te hočejo odpeljat nekam v svojo stran. Ceste so super, vse zgleda kot novo asfaltirano, skoraj nič prometa. Peljal smo se čez gorski prelaz čez atlas, kjer se cesta vzpne do 2200? Ustavil smo se v glinenem mestu kjer so posnel velik kadrov iz filmov Gladiatorja, Mumija, Game of thrones, Prince of Persia, … Prišli smo pozno in smo naslednji dan izkoristili za ogled in frikanje. Zraven apartmajev je bil climbing shop. Tip noter je velik vedel o smereh in predlagal kam gremo tisti dan in še za nekaj dni naprej. Smeri je veliko ampak zelo malo jih je v senci. Za Todro bi lahko predlagali, da se gre še kasneje pozimi. Kasneje v Tafraout je en Anglež več povedal o zimi in je rekel da ni veliko dežja, temperature pa bolj prijetne. Zna priti povodenj, ki traja dva dni. Pade pa toliko vode, da jim odnese mostove in ceste in še kaj drugega. Ampak vse to zelo hitro popravijo ali naštimajo obvoze. Smeri je dovolj vseh težavnosti, ocene so približno isto kot pri nas, mogoče malo lažje. Tu je apnenec, ki je tako rumeno obarvan kot se vidi na slikah, najbolj je pa podoben pakleniški skali. Na nekaterih mestih je celo bolj ostra. Super za plezat. Drugi dan sva šla jest in čaro splezat „Qui L‘eut cru? “ 5c, 12 raztežajev ki jo je predlagal tip iz plezalne trgovine. Nasvedrana smer, ki se do vrha soteske izogiba soncu, plezanje je pa sama uživancija: trda ostra skala, svedri so bili ne dolgo nazaj novi.Andraž in Tina sta na nasprotni steni soteske splezala: Arete Nord 5b , 360metrov Ostali so si tisti dan ogledali bljižnje mesto in šli popoldne frikat težje smeri. Tam je bilo vse zelo izpostavljeno soncu. Tretji dan sva šla s Čarovnikom in Sonjo splezat Piller du couchant 6a+, 8 raztežajev. Šteblaj in Maša pa Qui L‘eut cru? 5c 12 raztežajev, k sva s čarotom naredila tako reklamo za to smer.

Po treh dneh plezanja smo si želeli še drugih doživetij in smo se odpeljali proti Sahari.

Nekaj dni kasneje smo prispeli v Tafrout – odlično plezanje. Ni blo vodničkov – dobil smo enega na posodo iz znane prodajalne preprog, kjer se običajno prodajajo tudi vodnički Naslednji dan je prišla Katja k piše vodničke s svojim možem Steveom. Sposnal smo še ene angleže, k so bli tam v hotelu z bazenom in mrzlim pivom. 30e na dan z bazenom zajtrkom in večerjo Velik frikanja ni, razen na granitu. Ostalo je Kvarcit, ki so ga zasedli Angleži in tam se uporablja izključno premična oprema, frendi jebice…. Klini so bogoskrunstvo. Drugi dan sva šla z Sonjo plezat Naseby 5a HVS 250m Šteblaj in Bregi pa Delectation 4c HVS 300m Naslednji dan: Jaz in čaro Labyrinth ridge. Zelo opevana 800m 5b. Bregi in Šteblaj pa prvenstveno na Napoleons hat: Naslednji dan smo šli Jest Šteblaj in Sonja na White tover HVS 5b 5 raztežajev, ki ga je priporočil Steve kot njemu najljubša lokacija. Nismo bili razočarani. Prekrasna linija po poki stebra. Spet dobro za dajat opremo in dovolj precejh razburljivih delov za tako oceno. Zadnji dan v Tafrout smo izrabili za Chapeaudenapoléon (napoleonov klobuk) Čaro in tina sta šla splezat še eno večraztežajno smer na granitu Freeway. Potem pa še slavne pobarvane kamne. Za pofotkat.

V četrtek po sestanku na ferajnu!