Avtor: Peter Ramuš

V ponedeljek sva se z Božotom pripeljala po popolnoma kopni cesti na Pecol in se odpravila proti Montaževi sosedi. Družbo so nama delali številni kozorogi, ki se niso kaj dosti zanimali za naju, kar pa težko rečem za lovce, ki so čakali gamse. No, za lovce  pa se nisva sekirala midva. Čez Forco di Vandul oziroma Peklenska vrata sva se čez kratko feratico povzpela mimo bivaka Fisso na vrh (pot št.640), sestopila pa po drugi poti (št.641). Razgledi na okolico so čudoviti, pogled na pogorišče nad Reklanico (gozdni požar) pa nekoliko manj. V torek pa sem bil na Stolu in po grebenu do Vajneža.

Včeraj sva se z Gorazdom po normalki povzpela na Rigljico. Na pogled prava dolomitska lepotica, na otip pa vse prej kot to. Glede na vpisno knjigo in podrte možice od zime, to sezono še ni imela kakih obiskov. Gorazd je imel namen, da bi šla še na Rušico, ki res da ni več daleč, a ravno ko sva bila na vrhu je za Škrlatico v območju Triglava nastal precejšen, že rahlo temnikast kumulusni zid. In ker naju je čakal siten sestop, sva Rušico na mojo idejo pustila za drugič. Pivo sva pila seveda v soncu, in za Rušico bo treba še enkrat gor -sorry.

Včeraj sem moral zgodaj vstati, saj sem peljal mamo na postajo, kjer so ob 2 ponoči imeli upokojenci avtobus za Zadar, zato sem to zgodnjo uro izkoristil za najbrž zadnjo smučarijo to zimo. Malo čez štiri zjutraj sem štartal od jezu in lepo v senci in trdem snegu prišel na vrh ter malo po osmi zaključil turo brez vročinskih naporov s smučmi do avta. Zvečer smo bili z otroci skoraj 3 km niže v še ne pretoplem morju.