Avtor: Peter Ramuš

Včeraj smo se kljub ne najboljši napovedi z Žigom in Urošem odpravili proti  Malti. Zjutraj je bilo 8 stopinj, veter in visoka oblačnost. Odpravili smo se v smeri Oberlercherspitz, a vreme je še kar držalo in na sedlu smo se podali na dolgo prečenje proti Preimelscharte do ledenika. Tam se je že skoraj zjasnilo, veter je ponehal in v odličnih razmerah smo dosegli vrh. Smuka do omenjene škrbine odlična, zadnji del pa že po precej mokrem snegu, ki se na srečo ni preveč prediral nazaj do izhodišča. Med prečenjem in tik pred koncem je potrebno ponekod že sneti smuči, proti Kolnbreinspitze je snega več. Posebna odlika ture je bila tudi ta, da smo bili na hribu popolnoma sami.

Ni ravno alpinizem, a smo med prazniki družinsko poleg Glinščice, prvič obiskali dve istrski plezališči; Kompanj in Buzetski kanjon. Ambient nas je navdušil, tudi ravnopravšnje temperature, lepe smeri (sicer gre za plezališči s težjimi smermi, a se najde za vsakogar nekaj), nobene gneče (v kajonu smo bili celo sami) in obilica špargljev, so dobri razlogi, da jih bomo rade volje ponovno obiskali.

Včeraj zgodaj iz Jezerske doline na omenjeno škrbino. Smuči se že nosi nekaj serpentin proti Viški planini, više pa je snega zaenkrat še dovolj. Vreme je bilo kljub bolj kilavi napovedi solidno.

Sappada ni blizu, pa tudi ne predaleč; ni bilo pretoplo, pa tudi ne premrzlo; slapovi niso predolgi, a tudi ne prekratki; niso pretežki in ne prelahki; ljudi ni veliko, a nisva bila sama, plezala sva cel dan, pa naju ni ulovila (ker sva z Jesenic) tama.

Skratka super. Z Andrejem sva lezla Zamrznjene solze (Lacrime ibernate) in Diagonal, ter si od blizu ogledala Ogledalo od Sneguljčice (Lo speccio di Biancaneve).