Po Miheličevem navodilu sva s Perotom (S.) odšla prespat na planino Zapotok. Žal pa nisva preveč natančno sledila navodilu opisa Bratovske smeri in tako sva sredi te zavila v eno zajedo prezgodaj. Po dveh (sem in tja je bil še kak klin) raztežajih variantice, sva se znašla pod vrhom SZ stebra. Kljub vsemu lep dan. Bo treba drugič popravit napako.
Konjiški špik in Veliki Koritnik
V petek sva se z Božotom podala nad Mokrinje (Nassfeld) in sicer malo raziskat precej razpotegnjeno ostenje Konjiškega špika (Monte Cavallo,Rosskofel 2252m). Izbrala sva lažjo smer v levem delu (Via Mario Pesamosca). Po osmih raztežajih in nekaj skrotja sva bila hitro na grebenu in ker so nama bili ti konci neznani, sva nadaljevala po planinski poti po grebenu in preko vrha sestopila po feratici Contin ter si na sestopu ogledala celotno ostenje. Le to ponuja kar nekaj plezalnih možnosti.
V te konce sem prišel tudi v soboto, tokrat z Maretom. Za cilj sva si izbrala severno steno Velikega Koritnika (Creta di Aip, Trogkofel 2279m). Severni steber (Via Kollnitz-Raditschnig) je res priporočljiva smerca dobre skale, težav četrte stopnje, v kateri so varovališča na lepljencih, trije do štirje svedrovci pa so nameščeni tudi za vmesno varovanje. Skratka lepa in varna plezarija, ki te po 400 metrih pripelje direktno na vrh. Tudi ta gora ponuja številne možnosti za plezalno udejstvovanje. (vodniček: Klettern am Trog-& Rosskofel)
Aja, še to: cesta na prelaz je z italijanske strani neprevozna in zato zaprta, zaradi skalnega podora. Da si ne bo kdo, tako kot midva z Božotom v petek, podaljšal vožnje za 50 km!!!
Toskana
Toskana zagotovo ni destinacija, ki bi jo človek obiskal samo zaradi plezanja, čeprav plezališč in tudi daljših smeri predvsem na severnem koncu, v marmornatih Apuanskih alpah, ne manjka. Tu so še na pol zapuščene srednjeveške vasi (ena izmed njih je bila tudi naše izhodišče), kulturne zanimivosti, bližina morja in dobra hrana in nenazadnje tudi dobro vino. Čisto preveč za dva slaba tedna. Plezati se da tudi poleti, bodisi da izbereš kako višje, v gozdu ležeče plezališče (so tudi taka na 1600 m.n.m.) ali pa obiščeš kako nižje v večernih urah. Ob povratku smo deleli še malo ovinkov, tako da smo obiskali tudi na drugi strani ležečo jadransko obalo in se povzpeli na najvišji hrib državice San Marino (Monte Titano 739m), ki ni nič drugega, kot stolp najvišje izmed treh trdnjav. Vsekakor priporočljiva družinska počitniška destinacija.
Tabor družin JAO
Na pobudo Neli in Matica smo odšli v plezališče Kotečnik, kjer smo preživeli dva lepa plezalna dneva. Vreme nam je bilo kljub slabši napovedi naklonjeno do poznega nedeljskega popoldneva, do takrat pa smo bili že naviti in nas je ploha ujela že s pivom v roki pri kmetiji Tratnik. Dobra stran slabše napovedi je bil skromnejši obisk plezališča in cel kamp le za nas. Delamo že plane za naprej, saj ob dobri družbi uživajo tako otroci, kot odrasli.
Petereck 2980m
Lep dan, možnost dopusta in vinjeta od prejšnjega tedna, so me zopet zvabili na sneg. Kam drugam kot v Malto, cilj pa vzhodni sosed bolj znane Kolnbreinspitze. Sneg vse sorte, zaenkrat še zvezno do avta.
