Zirbitzkogel 2396m

Kadar nam vreme kroji (pretopli) jugozahodnik, je potrebno poiskati severovzhodne obronke alp. Osamelec Zirbitzkogek na avstrijskem Štajerskem nam je v nedeljo ponudil obilo sonca, (vedno prisotnega) vetra in kljub skromni oziroma spihani snežni oddeji, tudi obilo smučarskega zadovoljstva. Na vrh smo se podali iz zahodne smeri (koča Tonnerhutte 1594m). Na vzhodni strani so pobočja spihana do golega. Težave na poti (pozabljeni dokumenti za prestop meje in pozabljene rokavice na Helmut-Erd Schutzhaus) smo ob dobri družbi in z obilo smeha uspešno reševali sproti, turo pa zaključili ob pivu v koči na izhodišču (hvala domačinu Herbertu za rundo).

 

Poldašnja špica (2087m)

V Zajzeri sicer snega ni v izobilju, a kolovoz do koče Grego je lepo zasnežen in omogoča prijeten spust do avta. Od prevala Rudni vrh pa je snega zaenkrat še dovolj in omogoča prijetno smuko. S smučmi smo se povzpeli do grebena, kjer smo se preobuli v dereze in v roke vzeli cepin, saj novozapadli sneg na trdi kloži ob prihajajoči odjugi, ni ponudil zadosti stabilnih razmer za spust s samega vrha. V petek smo izkoristili prijetne razmere in v samoti uživali Gorazd, Uroš in Peter.

Ovčji vrh 2024m

Danes sva se z Urošem odpravila na omenjeni vrh v pričakovanju dobrih razmer glede na včerajšnje sneženje. Če so bile razmere do Mačenske planine še kar ugodne, naju je na vršnem pobočju čakal veter z neugodnimi, že kar orkanskimi sunki in popolnoma poledenela podlaga. Le ta je nekaj metrov pod vrhom postala tako trda, da niso pomagali niti srenači. Cepin in dereze so v teh razmerah po odjugi nujen del opreme. Kot po jajcih sva odpeljala zgornji del, nižje v gozdu pa naju je že prehitela odjuga z dežjam. No ja, turni smuki med tednom ne gre gledati v zobe.

Belščica in Dobrač

Sobotno dopoldne je narekovalo še nekaj družinskih opravkov, popoldne pa sem dobil prosto, kar je bilo glede na napoved vsemogočnega Aladina, ki je obetal popoldanske razjasnitve, tudi zelo dobrodošlo. Štartral sem na Belščico, sledila sta mi še Miha in Gorazd, vsak z enournim zamikom. Smučarija zgoraj mehka kloža, spodaj pršič, nižje je snega za brezskrbno smuko še premalo. Vreme pa- razjasnilo se je ob sončnem zahodu. Pa pihalo je, ampak tudi približno ne tako kot danes na Dobraču, kamor smo se odpravili Raf, Maja, Mare, Aleksandra, Ata in Janž. Za Janža je bila to prva turna smuka, ki jo je opravil brezhibno, do vrha.

Peca

Ker sva imela z Gorazdom na voljo cel dan, sva se podala v nama neznane konce. Preko Jezerskega sva se zapeljala v Železno kapljo, od tam pa po dolini Lepene do izhodišča za vzpon na Bistriško špico 2113m, najvišji vrh na avstrijski strani Pece. Le to sva dosegla po grebenu preko Veške kope 2074m. Nekje do pol poti sta nama zgazila dva predhodnika od prejšnjega dne, nato pa sva zagrizla v deviški pršič. In ni ga bilo malo. Nad gozdno mejo je sicer veter naredil svoje, v gozdu pa juhuhu do izhodišča na planini Luža. Navdušena nad samoto in lepimi razgledi ter smuko seveda.