Avtor: Peter Ramuš

Domačini vozijo mopede brez čelad, vsi ostali uporabljajo univerzalne, integrirane alpinistično-avtomobilistične, tako zvane UIAA čelade (prosto po Grizliju). In če zvečer, ko naročaš pivo ali večerjo, nimaš za nohti magnezije in na sebi prašnih in umazanih plezalnih cunj, si na tem otoku kratko malo čudak. Ko človek zagleda vse tisto skalovje iz prvovrstnega, oranžno rumenega apnenca, baročno okrašenega z vsemi mogočimi skalnimi tvorbami, se ne čudi, da so otok okupirali predvsem plezalci. Le teh ni malo in človeka že malo zaskrbi, da bodo vse skale zasedene. No, glede na to, da je v zadnji izdaji plezalnega vodnička opisanih na tem malem otočku 4300 smeri, je strah odveč. Še bolj neverjetno je, koliko je še možnosti za nastanek novih. Najde se tudi kaka večraztežajka, sosednji otok Telendos, oddaljen dobrih 10 min plovbe, pa ponuja trenutno osem smeri, ki se približajo višini 300m.

Otroci so rekli, da je na otoku res dober “vibe”. A je ob taki skali, toplem morju, lepem vremenu, dobri hrani, prijaznih domačinih lahko drugačen? Težko.

1 2 ►

Ta vikend bi moral biti v službi, pa me je sodelavec prosil za menjavo. Ni problema, z veseljem sem prost, ko pa je tako lepo vreme. V planu je bila družinska frikarija in po možnosti ogled plezalne tekme v Kopru. Pa je v petek Saro začelo boleti in otekati zapestje (najbrž zaradi preveč krčevitega držanja UZ sonde). In ker se približuje plezalni dopust, je bilo najbolj pametno zapestje obložiti z ledom in počivati. Tako sta se na Primorsko odpravila le Janž in Janja, Ruj pa se je odločil preživeti vikend s sošolci na bazenu. Ker sem tako na petkov večer ostal brez družinskih soplezalcev, je mojo zagato rešila Doroteja. Omejena le na dopoldanski čas, sva se odpravila plezat Lanin nasmeh (6a+, 125m) v NŠG. Mojstrovina Božota in Lidije me vedno znova navduši s kompaktno skalo, lepimi prehodi ter varno opremljenostjo.

V nedeljo pa se je končno vse poklopilo, da sem lahko izpolnil obljubo Tini, da greva plezat smer, v kateri si bo lahko pridobila nekaj izkušenj z nameščanjem lastnega varovanja. Idejo sem dobil na spletni strani kranjskega ferajna in sicer Via Meledes (IV/IV+, 440m) v karnijski gori Zermula. Gora in okolica sta mi poznani, saj smo že pred leti z Janžem in Rujem v nahrbtniku raziskovali travnike in zobali borovnice v okolici prelaza Lonice (Cason di Lanza) pa tudi obiskali prijetno visokogorsko plezališče v okolici prelaza (Le falesie di Lanza), ki je kot nalašč za družinske obiske. Osvojitev vrha pa nam je takrat preprečilo poslabšanje vremena, zato sem se včeraj s še večjim veseljem podal v SZ steno omenjene gore. Smer je kot nalašč za pridobivanje alpinističnih veščin. Skala ni tisti čisto pravi monolitni karnijski apnenec, vendar še vedno krepko nad povprečjem naših Julicev. Je zelo skopo opremljena (na stojiščih je sicer vsaj en klin, vmesnih pa bore malo, v kakem raztežaju tudi nič), a skala nudi obilico razčlemb (razen prvega raztežaja, kjer se pleza po izprani in zlizani skali) za nameščanje takega ali drugačnega varovanja. Tudi glede orientacije je potrebno kdaj pa kdaj pogledati skico, saj se večinoma pleza po odprti ploščati steni. Plezala sva izmenjaje in Tina je suvereno opravila vse naloge, ki jih obisk take smeri zahteva. Kljub temu, da je prvič zabijala v steni, so jeseničani lepo zapeli.

Ker je ravno tako naneslo, da sem bil že en večer prej v Kopru, me je v soboto zjutraj pred odhodom na Primorsko klical Andraž in me malce v šali vprašal: “A pa si ti prepričan, da ne pada dež? Tukaj tako ščije, da razmišljamo, da bi rajši obiskali živalski vrt.” Pogled v nebo res ni vzbujal pretiranega upanja, a modelska napoved padavin je črto med mokro in suho skalo zarisala nekje nad tržaškim zaledjem. “Ne, ne kar pridite, popoldne bo sonce,” sem nekoliko optimistično odgovoril, sam pri sebi pa pomislil, da tudi kak moker sprehod po lepi dolini Glinščice ali obisk Osapske stene v tako slabem vremenu za tiste, ki bodo v teh koncih prvič, ne bi bila tako slaba izbira. Pa tudi kak kozarec refoške se lahko popije pod streho prijaznih gostišč. Tako se nas je malo pred 10 uro na parkirišču pred kočo Mario Premuda (mimo grede Rifugio Mario Premuda je z 82 metri nadmorske višine, najnižje ležeča planinska koča v Italiji) nabralo kar 16 članov odseka. Od tega je bilo polovico udeležencev tečajnikov AŠ, drugih osem pa spremljevalnega osebja, kar je pomenilo, da smo se z lahkoto porazdelili po navezah in okoliških smereh.

Pravzaprav smo izbrali idealen dan za plezanje v Glinščici. Medtem, ko je večji del Slovenije namakal dež in smo lahko proti Slavniku in Nanosu opazovali strele in poslušali grmenje, smo v Glinščici ves čas plezali v suhem. Veter je le sem ter tja prinesel nekaj zrn sodre in kako debelo kapljo. Tako smo lahko v miru izvedli zastavljen cilj in tečajnikom prikazali, kako poteka vzpon v večraztežajnih smereh, nekateri malo bolj izkušeni so kak raztežaj preplezali tudi v vodstvu. Prav vsak je tekom dneva lahko obiskal dve smeri. Plezali smo v ploščah ob cerkvi Marije na Pečeh, v Zelenem razu (Spigolo Verde) in Velikem razu (La Grande). Popoldne se je res pokazalo sonce in nekateri smo se odpravili pogledat še Osapsko steno. Najlepše se jo vidi z dvorišča gostišča Vovk, ko jo obsije zahajajoče sonce in ti postrežejo s primorsko mineštro (bobiči) in refoškom. Slikovnega materiala pa mi kaj prida ni uspelo pridobiti, očitno smo bili vsi preveč zaposleni s plezanjem in učenjem, pa zato objavljam le par fotografij naše naveze.

Fino je, ko postane eden od otrok polnoleten. Odložil sem ga na smučišču Turracher Hohe, mu s polno moralno in kazensko odgovornostjo prepustil skrb nad mladoletnim bratom, sam pa sem se odpravil na turno smuko. Sicer pa, kaj bi spremenila moja prisotnost na smučišču, saj itak cel dan preživita v snežnem parku, kjer veselo nabijata kolena, kolke in vretenca…jaz pa sem samo občasni opazovalec od daleč.

Tako sem se odpravil na greben, ki preko vrhov Schoberriegel (2208m), Gruft (2232m), Kaserhohe (2318m), Hoazhohe (2319m) in drugih v podkvasti obliki oklepa dolino Weitental in se konča na Eisenhut-u (2441m). Celoten greben je dolg in od Bretthohe dalje tudi skalnat in prepaden, pa zato s smučmi tudi na tem odseku težje prehoden. Sam sem turo zaključil na Hoazhohe in si s sedla poiskal strm prehod v zatrep doline, od tam pa po gozdni cesti do spodnje postaje Turrach bahn-a, kjer mi je prijazen žičničar brez težav omogočil brezplačno vožnjo nazaj na prelaz. Na poti so me spremljale presenetljivo dobre snežne razmere, saj je ponoči zapadlo nekaj snega, ki mu veter na severni strani ni naredil škode. Ker je bila tura speljana malo po svoje, pa nisem niti srečal nobenega somišljenika, niti naletel na sledi kakih predhodnikov…

Naslednji dan sem se odpravil zopet na severno stran Košute in sicer v Vzhodno grapo Košutnikovega turna (2133m). V grapi sem pričakoval vsaj približno podobne razmere, kot smo jih imeli nedaleč stran pred dobrim tednom. No, pričakala me je popolnoma preobražena snežna odeja, zjutraj dodobra pomrznjena, zato so smuči romale na nahrbtnik, na noge pa dereze in cepin. Skozi grapo sem se povzpel brez smučk, saj je bila snežna podlaga razrita in trda, šele nižje so sončni žarki pripravili nekaj “maslenih” zavojev. Za smuko skozi žleb bo treba počakati na novo pošiljko.