Avtor: Peter Ramuš

Nedaleč stran od mesta Padova, iz ravnine Padske nižine poganjajo grički. Bojda naj bi jih bilo 81 (šteli jih nismo) in ustvarjajo zanimivo pokrajino, imenovano Evganejsko hribovje oziroma gričevje. Najvišji med njimi je Monte Venda (601m), a nismo obiskali teh koncev zaradi njega. Pobližje smo se želeli seznaniti z vzpetino imenovano Rocca Pendice, ki že na prvi pogled izstopa od ostalih. Premore namreč strme stene, ki presegajo 100 m višine. Glavni razlog družinskega obiska pa tiči v, za naše razmere, nenavadni kamnini, ki sestavlja te stene. Grički so namreč vulkanskega izvora in so nastajali iz bruhajoče lave v takratnem plitvem morju pred 35 milijoni leti. Srečno tektonsko naključje (za plezalce) jih je kasneje postavilo v tako obliko in položaj, da omogočajo plezanje. Glavna kamenina je trahit (lava z visoko vsebnostjo silicija), ki ga odlikuje izredna kompaktnost in monolitnost. Seveda je način plezanja popolnoma drugačen od tistega, ki ga poznamo iz našega apnenca, pa zato zahteva nekaj privajanja. Po plezanju smo si bili edini, da je glavna razlika v tem, da te ne “šuta” v podlahti, ampak v ramena, saj je zelo malo “krimpov”, zato pa toliko več “sloperjev” in različnega prislanjanja udov ter trupa. K sreči pa skala, če je suha, nudi dosti trenja. V mokrem je plezati nemogoče. Skratka, zelo zanimiva, “eksotična” izkušnja v bližini doma.

Če vas slučajno v tem nepredvidljivem vremenu tam preseneti dež, je področje poznano po številnih termalnih vrelcih, ki so botrovali razvoju kopališkega turizma. Da je ta voda še posebej zdravilna, so bojda vedeli že stari Rimljani. Pa tudi iz trte, ki raste na vulkanskih tleh prisojnih pobočjih vzpetin, pridelujejo še posebej aromatično vino, ki se tako razlikuje od okoliških, da ga tržijo pod posebno znamko. Vse to je vedel že slavni pesnik, pisatelj in filozof Francesco Petrarca, ki si je eno izmed vasic v osrčju Evganejskih gričev izbral za bivališče v jeseni svojega življenja. Očitno je bil poleg filozofa tudi praktik, saj si je s termalno vodo in dobrim vinom zagotovo olajšal marsikatero starostno tegobo.

Člani plezalnega kluba iz Tržiča, in to tistega v Furlaniji -Julijski krajini (Gruppo Alpinistico Monfalconese), so leta 2017 v južni steni Male špice (Innominate), markantne ostrice med Divjo kozo, Turnom in Gamsovo materjo, opravili težaško delo in opremili (navrtali) 16 raztežajev dolgo smer, ki ponuja res lepo plezanje v kompaktni skali ob odličnem varovanju.

Po sobotnem ogrevanju na Vršiču, kjer sva s Saro plezala Mavrico, sva se v nedeljo zgodaj zjutraj proti koči Corsi (še vedno zaprta) odpravila s Čarotom. Še kake pol urice hoda višje sva končno stala pod vstopom. Skala je res vrhunska, ponuja lepo plezanje tudi v lažjih raztežajih, najzahtevnejši z oceno 6b+ pa je bil za mene z nahrbtnikom na ramah prezahteven zalogaj. Strma, 30m visoka plošča z majhnimi in skritimi oprimki je poskrbela, da sem se na najtežjem mestu suvereno potegnil za komplet. Zadnji raztežaj nosi oceno 6b, spodaj je previsna poč z oceno 6a+, ostalo je lažje. Trije, štirje raztežaji pa so v bistvu le prečenje/hoja do nadaljevanja smeri. To je morda edini moteči dejavnik, saj smer ni homogena, pač pa prekinjena s policami, po katerih smer vijuga do strmejših odsekov. Ker te čaka tudi nekaj sestopa, si je treba za celotno turo rezervirati cel dan. Na splošno sva bila nad smerjo in ambientom, pa tudi nad vremenom in turo nasploh, navdušena. Po takem dnevu te zvečer ob utrujenosti zagotovo hitro pograbi spanec, vtisi iz te lepotice pa poskrbijo za lepe sanje. Fai bei sogni, kot je smeri ime, namreč pomeni prav to (imej/želim lepe sanje; lepo sanjaj)

Domačini vozijo mopede brez čelad, vsi ostali uporabljajo univerzalne, integrirane alpinistično-avtomobilistične, tako zvane UIAA čelade (prosto po Grizliju). In če zvečer, ko naročaš pivo ali večerjo, nimaš za nohti magnezije in na sebi prašnih in umazanih plezalnih cunj, si na tem otoku kratko malo čudak. Ko človek zagleda vse tisto skalovje iz prvovrstnega, oranžno rumenega apnenca, baročno okrašenega z vsemi mogočimi skalnimi tvorbami, se ne čudi, da so otok okupirali predvsem plezalci. Le teh ni malo in človeka že malo zaskrbi, da bodo vse skale zasedene. No, glede na to, da je v zadnji izdaji plezalnega vodnička opisanih na tem malem otočku 4300 smeri, je strah odveč. Še bolj neverjetno je, koliko je še možnosti za nastanek novih. Najde se tudi kaka večraztežajka, sosednji otok Telendos, oddaljen dobrih 10 min plovbe, pa ponuja trenutno osem smeri, ki se približajo višini 300m.

Otroci so rekli, da je na otoku res dober “vibe”. A je ob taki skali, toplem morju, lepem vremenu, dobri hrani, prijaznih domačinih lahko drugačen? Težko.

1 2 ►

Ta vikend bi moral biti v službi, pa me je sodelavec prosil za menjavo. Ni problema, z veseljem sem prost, ko pa je tako lepo vreme. V planu je bila družinska frikarija in po možnosti ogled plezalne tekme v Kopru. Pa je v petek Saro začelo boleti in otekati zapestje (najbrž zaradi preveč krčevitega držanja UZ sonde). In ker se približuje plezalni dopust, je bilo najbolj pametno zapestje obložiti z ledom in počivati. Tako sta se na Primorsko odpravila le Janž in Janja, Ruj pa se je odločil preživeti vikend s sošolci na bazenu. Ker sem tako na petkov večer ostal brez družinskih soplezalcev, je mojo zagato rešila Doroteja. Omejena le na dopoldanski čas, sva se odpravila plezat Lanin nasmeh (6a+, 125m) v NŠG. Mojstrovina Božota in Lidije me vedno znova navduši s kompaktno skalo, lepimi prehodi ter varno opremljenostjo.

V nedeljo pa se je končno vse poklopilo, da sem lahko izpolnil obljubo Tini, da greva plezat smer, v kateri si bo lahko pridobila nekaj izkušenj z nameščanjem lastnega varovanja. Idejo sem dobil na spletni strani kranjskega ferajna in sicer Via Meledes (IV/IV+, 440m) v karnijski gori Zermula. Gora in okolica sta mi poznani, saj smo že pred leti z Janžem in Rujem v nahrbtniku raziskovali travnike in zobali borovnice v okolici prelaza Lonice (Cason di Lanza) pa tudi obiskali prijetno visokogorsko plezališče v okolici prelaza (Le falesie di Lanza), ki je kot nalašč za družinske obiske. Osvojitev vrha pa nam je takrat preprečilo poslabšanje vremena, zato sem se včeraj s še večjim veseljem podal v SZ steno omenjene gore. Smer je kot nalašč za pridobivanje alpinističnih veščin. Skala ni tisti čisto pravi monolitni karnijski apnenec, vendar še vedno krepko nad povprečjem naših Julicev. Je zelo skopo opremljena (na stojiščih je sicer vsaj en klin, vmesnih pa bore malo, v kakem raztežaju tudi nič), a skala nudi obilico razčlemb (razen prvega raztežaja, kjer se pleza po izprani in zlizani skali) za nameščanje takega ali drugačnega varovanja. Tudi glede orientacije je potrebno kdaj pa kdaj pogledati skico, saj se večinoma pleza po odprti ploščati steni. Plezala sva izmenjaje in Tina je suvereno opravila vse naloge, ki jih obisk take smeri zahteva. Kljub temu, da je prvič zabijala v steni, so jeseničani lepo zapeli.

Ker je ravno tako naneslo, da sem bil že en večer prej v Kopru, me je v soboto zjutraj pred odhodom na Primorsko klical Andraž in me malce v šali vprašal: “A pa si ti prepričan, da ne pada dež? Tukaj tako ščije, da razmišljamo, da bi rajši obiskali živalski vrt.” Pogled v nebo res ni vzbujal pretiranega upanja, a modelska napoved padavin je črto med mokro in suho skalo zarisala nekje nad tržaškim zaledjem. “Ne, ne kar pridite, popoldne bo sonce,” sem nekoliko optimistično odgovoril, sam pri sebi pa pomislil, da tudi kak moker sprehod po lepi dolini Glinščice ali obisk Osapske stene v tako slabem vremenu za tiste, ki bodo v teh koncih prvič, ne bi bila tako slaba izbira. Pa tudi kak kozarec refoške se lahko popije pod streho prijaznih gostišč. Tako se nas je malo pred 10 uro na parkirišču pred kočo Mario Premuda (mimo grede Rifugio Mario Premuda je z 82 metri nadmorske višine, najnižje ležeča planinska koča v Italiji) nabralo kar 16 članov odseka. Od tega je bilo polovico udeležencev tečajnikov AŠ, drugih osem pa spremljevalnega osebja, kar je pomenilo, da smo se z lahkoto porazdelili po navezah in okoliških smereh.

Pravzaprav smo izbrali idealen dan za plezanje v Glinščici. Medtem, ko je večji del Slovenije namakal dež in smo lahko proti Slavniku in Nanosu opazovali strele in poslušali grmenje, smo v Glinščici ves čas plezali v suhem. Veter je le sem ter tja prinesel nekaj zrn sodre in kako debelo kapljo. Tako smo lahko v miru izvedli zastavljen cilj in tečajnikom prikazali, kako poteka vzpon v večraztežajnih smereh, nekateri malo bolj izkušeni so kak raztežaj preplezali tudi v vodstvu. Prav vsak je tekom dneva lahko obiskal dve smeri. Plezali smo v ploščah ob cerkvi Marije na Pečeh, v Zelenem razu (Spigolo Verde) in Velikem razu (La Grande). Popoldne se je res pokazalo sonce in nekateri smo se odpravili pogledat še Osapsko steno. Najlepše se jo vidi z dvorišča gostišča Vovk, ko jo obsije zahajajoče sonce in ti postrežejo s primorsko mineštro (bobiči) in refoškom. Slikovnega materiala pa mi kaj prida ni uspelo pridobiti, očitno smo bili vsi preveč zaposleni s plezanjem in učenjem, pa zato objavljam le par fotografij naše naveze.