Avtor: Peter Ramuš

Ker nam je Omiš splaval po vodi  in to dobesedno, smo se člani predvidene odprave pridružili tistim, ki so iskali lepo plezarijo in vreme severneje, v Grazer Berglandu. Tako se nas je skupaj nabralo dvanajst. Obiskali smo stene Rote Wand, Rothelstein in Brunntalwand. Stene tega območja kljub temu, da na pogled izgledajo precej poraščeno,  ponujajo prvovrstno plezarijo v kompaktni skali. Trije sončni dnevi so nam tako še prehitro minili. Hvala PD-ju za kombi, gospodu Hubertu za njegovo velikodušno gostoljubje in udeležencem za prijetno družbo.

p.s. dodajte še kaj slikc

 

 

 

 

 

 

Tudi s Saro sva si, tako kot že pred tednom ali dvema Božo in Lidija, za ta lep jesenski dan izbrala južno steno Velikega Koritnika v Karnijskih alpah. Megla in bore 3 stopinje na izhodišču sprva niso delovali preveč vzpodbudno, a ko sva prišla do stene je že sijalo toplo sonce. Prijetna plezarija v čudoviti skali, kratki rokavi, razgled do Dolomitov, brezhibno varovanje, udoben sestop…Skratka brez pripomb.

 

V nedeljo sva se s Saro odpravila v Veliki Koritnik (Trogkofel, Creta di Aip) v Karnijskih alpah. V njegovi SV steni se nahaja nekaj bolj ali manj športno opremljenih smeri. Plezala sva smer Sonne im Herzen 5c. Smer ponuja pet raztežajev strme plezarije v čvrsti skali. Razdalje med svedrovci so  za kak meter večje, kot smo vajeni iz plezališč, dodatnega varovanja pa načeloma ne potrebuješ. V kolikor te čaka nahrbtik pod steno ali si želiš splezati še kako smer, so levo od smeri (gledano navzgor) urejena sidrišča za spust po vrvi (5x30m), sicer brez težav sestopiš po zavarovani planinski poti (Uiberlacher steig). Info v vodniku “Klettern am Trog-& Rosskofel”.Včeraj pa sva se odpravila v JZ raz Mangarta. Smer je res lepa,uživaška, z dobro skalo, odlično opremljena in s čudovitimi razgledi. Sestopila sva preko vrha po Italijanski poti. V smeri sva bila sama, na Mangartu pa ljudi juhuhu…Vmes, torej v ponedeljek, pa smo bili družinsko na Poldašnji špici. Pot je v zadnjem, strmem vršnem delu precej razrita in podrta, je bilo treba dat otroke na štrik…

Včeraj sva z Mašo na Vršiču v steni pod bunkerjem preplezala Viteško smer (6c, 100m). Smer je res lepa ter vzorno in varno opremljena s svedrovci. Čeprav so se jutranje meglice razkadile in sva plezala na soncu, dolge hlače niso bile odveč. Za nama sta v smer vstopila še Luka (Čaro) in Tina. Slik pa ni, se je bilo treba bolj posvetit plezanju in varovanju.

V preteklih dneh sem bil trikrat na Vršiču in plezal (prvič) tri relativno nove smeri. Že prejšnji teden z Mihom Vidovo, včeraj s Saro Zajedo s platami in danes z Markotom Za dve groša fantazije. Vse tri so lepe in priporočljive. Prvi dve sta opremljeni v maniri plezališča, zadnja pa ima nekaj hribovskega pridiha, kajti skala v začetku prvega raztežaja res ni najboljše kvalitete, se pa višje hitro izboljša. Za povsem varno plezanje je potrebno uporabiti kakega metulja ali jebico. Danes (za razliko od prejšnjih dveh dneh), naju v dolino ni preganjal dež.