Avtor: Peter Ramuš

Začeli smo ga že v četrtek. Z Maretom, Gorazdom in Žigom smo izbrali Zechnerkarspitze, 2452m visok hrib v Schladminških alpah. Gora je zahodneje ležeča soseda bolj poznanega Prebra. Sneg je bil vse sorte, a zaradi inverzije ni bilo skorje (zjutraj v dolini -15, na vrhu pa prav prijetno toplo). Najlepše je bilo, da smo se pripeljali na smučeh prav v dno doline, praktično do glavne ceste. V gozdu in dolinskih senožetih še pršič. V petek sva se z Janžem zapeljala do Sadnighutte. Povzpela sva se na Hilmersberg (2670m). Razmere odlične, na celi poti srečala le štiri smučarje. Po zasluženem pivu sva hotela domov, a to je bil račun brez krčmarja. Cesto je zasul plaz, zato sva bivanje v koči nekoliko podaljšala. No, za naju so lepo poskrbeli. Sledil je dan smučarskega počitka (mimogrede, družinsko smo obiskali plezalni center v Beljaku in bili prijetno presenečeni- visoka stena, velik nabor lepih smeri, nič gužve, dve bolder sobani…še pridemo). Danes zjutraj ni bilo plana, Janž pa bi šel z veseljem še na kako smuko. Malo pregleda vremenskega dogajanja na spletu in nekaj čez devet se odpeljeva proti Schonfeldu. Spotoma pobereva še Manco in na licu mesta določimo cilj. Najbolj sončno je izgledaj Muhlhauserhohe (2216m). Na vrhu je sicer močno pihalo, začele so se vlačiti meglice, a to je bilo obilno poplačano na super spustu… Na njegovih zahodnih pobočjih se je obdržala precejšnja količina suhega snega…

V petek smo se odpravili na turno smuko v Avstrijo. Odločili smo se za Gmeineck. Čisto na vrhu je veter odnesel precej snega, pa je bilo potrebno kak zavoj narediti bolj previdno, v izogib bližnjega srečanja s skalo. Srednji del do gozdne meje je bil prekrasen, nižje pa za brezskrbno pršičarjenje manjka še kak decimeter ali dva snega. Upajmo, da ga prinese prihajajoče poslabšanje vremena. “Sotrpini” so bili Gorazd, Uroš in Miha.

Kljub relativno majhnemu naboru plezljivih slapov smo se še enkrat odpeljali v dolino Malte. Nabralo se nas je sedem (Nanika, Metod, Marko Š ter Jao in Tina, pa še midva z Markotom N.). Pri solidnih 13 stopinjah minusa smo se zapodili v Srednji in Mali Maralmfall. Slapovi ležijo na južni strani, zato nas je za kako urico pogrelo tudi sonce. Cesta z verigami prevozna do Gmunder hutte, presenetljivo kljub nedelji ni bilo gneče (pravzaprav smo bili v “naših” slapovih sami)

V soboto smo šli z Maretom in Metodom preverit razmere v dolini Malte. Štartali smo zgodaj zjutraj z Jesenic, pri spodbudnih -6 stopinjah. Ob prihodu v Malto je termometer ob močnem fenu kazal nevzpodbudnih +4. Kljub temu smo splezali slap Aluhol. Sicer je malo strmejši kot ponavadi, ledu ni v izobilju,  plezljiv je le po levi strani, a led je bil do plezalcev prijazen, le malo mokro je bilo vse skupaj. Plezalo se je še Dreifaltigkeitsfall, ter sprednji in srednji Maralmfall. Klasike Malte (Katedrala, Gamsek, Wintasun, Superfeucht in Strannerbach) so za plezalce še vedno zaprti. Na to opozarjajo številne opozorilne table in prepoved več kot očitno tudi upoštevajo, saj ni bilo opaziti plezalcev v tem območju. Ostalo ni narejeno. Razmere so torej bolj za silo, smo pa bili zato v slapu sami. Danes smo z Rujem in Janžem iz NŠG na daljavo “nadzirali” ledni tečaj AO Jesenice pod Prisankom:)

V soboto smo z Janžem in Rujem preživeli dan na Pokljuki. Obiskali smo Debelo peč in Brda ter se spotoma učili uporabljati cepin in dereze. Na vrhu Debele peči se mi je pogled ustavil na Kukovi špici in tako je nastala ideja za nedeljsko turo. Danes zjutraj sva se z Gorazdom odpravila proti SV razu omenjene gore. Prehod na Kukove prode sva našla brez težav. Sledilo je nekaj gaženja, saj je veter na vzhodni strani Kukove špice odložil precej snega. Na samem grebenu naju je pričakal nepredelan sneg in dokaj močan veter, zato sva iz nahrbtnika izvlekla 30 m vrv, ki nama je pomagala čez nekaj malo bolj sitnih prehodov. Nadaljevanje proti vrhu je nato zopet lažje, sledil je le še sestop po dobro shojeni normalki na Gulce in v dolino.