Avtor: Peter Ramuš

“No problem, sir. Everything is the same, just on the other side” mi je z velikim nasmeškom dejal uslužbenec rent-a-carja, ko mi je na letališču izročal ključe najetega avtomobila. In to je zvenelo hkrati kot navodilo, opozorilo in pomirilo…Zapuščina Angležev je vožnja po levi, z volanom na desni in prestavno ročico na levi. Težava pa je v tem, da njihova vožnja ni prav nič angleško gentlemanska, ampak prav tipično južno mediteranska. Brez kakršnekoli smerne signalizacije se natrpajo v tropasovno krožišče (in to iz desne smeri) nato pa…ja, hupo uporabljajo mnogo pogosteje kot žmigovce. Na srečo vsi turisti dobijo bele avte (je najcenejše popravilo pri avtoličarju) z registrsko tablico XQZ, pa se te tako slej ko prej usmili kak domačin in ti da prednost…

No kakorkoli, srečno smo  prispeli na trajektni terminal na drugem koncu otoka in se odpeljali proti 20 min plovbe oddaljenem Gozu. Na njem smo ostali štiri dni, v tem času obiskali štiri plezalne destinacije, si pogledali nekaj naravnih in kulturnih znamenitosti (tempelj Ggantija je na UNESCO seznamu) ter se vsak dan namakali na drugi plaži. Nato je sledila selitev nazaj na Malto in ponovitev dejavnosti v naslednjih štirih dneh. Na Malti pod UNESCO-vo zaščito npr. sodi kar celo glavno mesto Valetta, ki smo si ga ogledal tako iz morja, kot iz notranjosti. Topla skala in morje sta dajala vtis, da bo letošnje poletje trajalo in trajalo… pa te letalo  v dveh urah prestavi med pobeljene vršace in misli se usmerijo k zimi.

Malta in Gozo sta majhna otoka. Malta meri 27×14 km, Gozo pol manj. Kljub svoji majhnosti, plezalcu ponujata veliko. V plezalnem vodniku Sport climbing in Malta and Gozo iz leta 2013 je opisanih nekaj čez 500 športnoplezalnih smeri. V zadnjih letih je dodanih še nekaj novih, vsega skupaj pa naj bi bilo okoli 1500 eno in več raztežajnih smeri, ki pa se plezajo v maniri angleškega trade stila. Plezališča se nahajajo bodisi v suhih rečnih koritih-vadijih, bodisi v strmih klifih nad res kristalnim morjem. Nekaj je tudi skalnih osamelcov v notranjosti. Seveda pa sta otoka med plezalci priljubljena tudi zaradi bojda lepih DWS destinacij. Mi smo se držali predvsem opremljenih plezališč. Naj na tem mestu poudarim, da je potrebno pri smereh, ki se pnejo tik nad morjem, skrbno preverjati sidrišča, saj sol hitro in temeljito opravlja svojo korozivno dejavnost. Tisto, kar je na Malti najbočj privlačno, je njena raznolikost in barvita nasprotja. Voziš se skozi eno najbolj gosto poseljenih področij v Evropi (1250 prebivalcev na km2), čez 5 min pa plezaš v “popolni divjini” osamljenega vadija ali klifa nad razburkanim morjem. Plezanje na Malti ni ravno najbolj priljubljena dejavnost, saj smo bili v plezališčih večinoma sami. Področje ima tudi sila pestro in zanimivo zgodovino, pa je zato skoraj nujno, da si človek pogleda še kaj drugega. Na otokih so se od prvih megalitskih kamenodobnih kultur nekaj tisočletij p.n.š.izmenjavali Grki,Feničani, Kartažani, Rimljani (z vpadi Gotov in Vandalov), Arabci, Normani, seveda Malteški vitezi reda svetega Janeza Krstnika, ki so na otoku pustili največji pečat, Napoleon in končno Angleži, leta 1964 pa je Malta postala neodvisna. Ta svojevrsta mešanica je pustila sledi v jeziku, arhitekturi, kulturi, kulinariki, imenoslovju…

Na Malto leti nizkocenovnik iz bližnjih letališč, rentacar je relativno poceni in ga kljub dobrim avtobusnim povezavam priporočam, saj omogoča hitrejše in učinkovito gibanje po otoku. Na levo stran vožnje se privadiš po dveh ali treh dneh vožnje, nujen je dober sopotnik-navigator (hvala Janž). Hrana, razen mesa in zelenjave, cenejša kot pri nas, apartmaji zagotovo precej cenejši kot denimo v Sloveniji bližjih turističnih destinacijah…Naj zaključim s stavkom legendarnega malteškega plezalca in tudi avtorja vodnička Steviea Hastona: “The crazily coloured sunset after a full days climbing, is as intoxicating as the local wine”

Tako, malo več, ko je ravno tako turobno vreme…

Kot že nekajkrat v prejšnjih letih, se je tudi za letos rezerviral termin za obisk plezalnega srečanja Glavno da se klajmba v vasici Brela, pod belimi stenami gorskega masiva Biokovo. Tokrat se je prenočevalo in plezalo v dobrih 20 km oddaljenem  Omišu. Lidija in Božo, ki sta prispela prva, sta poskrbela za nastanitev in razporeditev po apartmajih. V sredo so se jima pridružili še Nanika, Metod, Mare in Uroš. Uspešno so pregnali slabo vreme, plezali v plezališču, popoldne pa tudi že v daljši smeri Skriveno zlato (6a, 150m) v steni Komornjaka, tik nad našimi apartmaji. V četrtek smo se pridružili še ostali (Maja, Katarina, Doroteja, Raf, Urban, Luka in Peter). Naš prihod se je malo zavlekel, saj je močna burja od Sv. Roka dalje omejila hitrost na avtocesti na vsega 40 km na uro. Ponoči smo še poslušali zavijanje vetra, v petek pa nas je razveselilo čudovito vreme, ki nam je služilo vse tri dni. Za en dan se nam je pridružil tudi Aljoša, ki je bil v Omišu z družino.

V soboto zvečer smo se odpeljali na plezalno druženje Glavno da se klajmba, kjer je bil gost Silvo Karo. Njegovo predavanje je bilo nagrajeno z bučnim aplavzom številnih poslušalcev, kar seveda ni čudno, saj ima marsikaj za povedat in pokazat. Po predavanju so nas organizatorji pogostili s pečenimi skušami in krompirjevo solato ter seveda pivom, nato smo se odpravili proti apartmajem. Nedeljsko dopoldne smo nekateri še izkoristili za plezanje, drugi za malo bolj zgoden odhod domov.

Skala in razgledi v okolici Omiša so res fantastični. Preplezali smo Canadair, Krvave nogice, Licemjersko v Stomorici, Bon bon v Crveni stini,  že omenjeno Skriveno zlato v Komornjaku, Stargate in Rambo v Ilincu, smer od Kule do kule…morda sem še kaj pozabil. V glavnem, kdor je imel voljo in željo se je naplezal, za silo smo se tudi naspali, vse ostalo vmes pa…do GDSK 2020 je manj kot leto dni, pridružite se in videli boste..

Ps: dodajte še kaj slik…

V petek sem se  s Tino ponovno odpravil proti Mokrinjam. Namenjena sva bil v vzhodno steno V. Koritnika. Na parkirišču sva srečala dva lokalca, opremljena z vrtalnim strojem in svedri. Povedala sta, da bo drugo leto izšel nov, posodobljen vodniček tega področja, zato pregledujeta stanje varoval v obstoječih smereh, kaj zamenjata ali dodata na novo. Bila sta namenjena ravno v “najine” smeri. Da jima ne bi bila v napoto, sva se preusmerila v južno steno. Prijazno sta nama v najin vodniček vrisala potek smeri, ki sta jo opremila prejšnji dan. Tako sva zjutraj za ogrevanje preplezala smer, ki je dišala še po svežem…težave niso presegale ocene 5a, imena seveda ne veva, je pa bila to primerna smer za ogrevanje v svežem jutru. Potem sva splezala še Gretel 5c/6a in Crete Rosse z var. 6a+.

V soboto smo se odpravili v Koper. Z Janžem in Saro smo obiskali Glinščico in v lepem, sončnem popoldnevu preplezali Veliki raz (5c). V nedeljo sva še pred dežjem z Janžem odhitela še preko Medota. Popoldne smo zaključili v podzemlju jame Dimnice…

Prihaja čas za tople, južne stene. Z Janžem sva v soboto obiskala južno steno Velikega Koritnika (Trogkofel 2279m)) nad Mokrinjami. Splezala sva smer Crete Rosse 6a. Le ta je, tako kot ostale v tej steni, v celoti navrtana in ponuja 6 krajših raztežajev v zelo kompaktni skali. Sestopila sva po ferati, do avta pa hodila nekoliko dlje, ker so naju zaustavile borovnice….:)

Včeraj sva za odprtje sezone s Saro obiskala to simpatično, 120m visoko steno ob Miljskem jezeru. Plezala sva smer Seinerzeit (5a). Smer ima sedem krajših raztežajev, premore odlično skalo (gnajs) in varovanje ter ponuja raznoliko plezanje. Pred najinim plezanjem je v steni potekala delovna, čistilna akcija odstranjevanja majavih skal in zelenja, pa je bila zato smer mestoma prašna. No, dež bo naredil svoje.