Avtor: Peter Ramuš

Kot že nekajkrat v prejšnjih letih, se je tudi za letos rezerviral termin za obisk plezalnega srečanja Glavno da se klajmba v vasici Brela, pod belimi stenami gorskega masiva Biokovo. Tokrat se je prenočevalo in plezalo v dobrih 20 km oddaljenem  Omišu. Lidija in Božo, ki sta prispela prva, sta poskrbela za nastanitev in razporeditev po apartmajih. V sredo so se jima pridružili še Nanika, Metod, Mare in Uroš. Uspešno so pregnali slabo vreme, plezali v plezališču, popoldne pa tudi že v daljši smeri Skriveno zlato (6a, 150m) v steni Komornjaka, tik nad našimi apartmaji. V četrtek smo se pridružili še ostali (Maja, Katarina, Doroteja, Raf, Urban, Luka in Peter). Naš prihod se je malo zavlekel, saj je močna burja od Sv. Roka dalje omejila hitrost na avtocesti na vsega 40 km na uro. Ponoči smo še poslušali zavijanje vetra, v petek pa nas je razveselilo čudovito vreme, ki nam je služilo vse tri dni. Za en dan se nam je pridružil tudi Aljoša, ki je bil v Omišu z družino.

V soboto zvečer smo se odpeljali na plezalno druženje Glavno da se klajmba, kjer je bil gost Silvo Karo. Njegovo predavanje je bilo nagrajeno z bučnim aplavzom številnih poslušalcev, kar seveda ni čudno, saj ima marsikaj za povedat in pokazat. Po predavanju so nas organizatorji pogostili s pečenimi skušami in krompirjevo solato ter seveda pivom, nato smo se odpravili proti apartmajem. Nedeljsko dopoldne smo nekateri še izkoristili za plezanje, drugi za malo bolj zgoden odhod domov.

Skala in razgledi v okolici Omiša so res fantastični. Preplezali smo Canadair, Krvave nogice, Licemjersko v Stomorici, Bon bon v Crveni stini,  že omenjeno Skriveno zlato v Komornjaku, Stargate in Rambo v Ilincu, smer od Kule do kule…morda sem še kaj pozabil. V glavnem, kdor je imel voljo in željo se je naplezal, za silo smo se tudi naspali, vse ostalo vmes pa…do GDSK 2020 je manj kot leto dni, pridružite se in videli boste..

Ps: dodajte še kaj slik…

V petek sem se  s Tino ponovno odpravil proti Mokrinjam. Namenjena sva bil v vzhodno steno V. Koritnika. Na parkirišču sva srečala dva lokalca, opremljena z vrtalnim strojem in svedri. Povedala sta, da bo drugo leto izšel nov, posodobljen vodniček tega področja, zato pregledujeta stanje varoval v obstoječih smereh, kaj zamenjata ali dodata na novo. Bila sta namenjena ravno v “najine” smeri. Da jima ne bi bila v napoto, sva se preusmerila v južno steno. Prijazno sta nama v najin vodniček vrisala potek smeri, ki sta jo opremila prejšnji dan. Tako sva zjutraj za ogrevanje preplezala smer, ki je dišala še po svežem…težave niso presegale ocene 5a, imena seveda ne veva, je pa bila to primerna smer za ogrevanje v svežem jutru. Potem sva splezala še Gretel 5c/6a in Crete Rosse z var. 6a+.

V soboto smo se odpravili v Koper. Z Janžem in Saro smo obiskali Glinščico in v lepem, sončnem popoldnevu preplezali Veliki raz (5c). V nedeljo sva še pred dežjem z Janžem odhitela še preko Medota. Popoldne smo zaključili v podzemlju jame Dimnice…

Prihaja čas za tople, južne stene. Z Janžem sva v soboto obiskala južno steno Velikega Koritnika (Trogkofel 2279m)) nad Mokrinjami. Splezala sva smer Crete Rosse 6a. Le ta je, tako kot ostale v tej steni, v celoti navrtana in ponuja 6 krajših raztežajev v zelo kompaktni skali. Sestopila sva po ferati, do avta pa hodila nekoliko dlje, ker so naju zaustavile borovnice….:)

Včeraj sva za odprtje sezone s Saro obiskala to simpatično, 120m visoko steno ob Miljskem jezeru. Plezala sva smer Seinerzeit (5a). Smer ima sedem krajših raztežajev, premore odlično skalo (gnajs) in varovanje ter ponuja raznoliko plezanje. Pred najinim plezanjem je v steni potekala delovna, čistilna akcija odstranjevanja majavih skal in zelenja, pa je bila zato smer mestoma prašna. No, dež bo naredil svoje.

Peternel v svojem vodniku pravi, da gore na senčni strani Molltala niso tako pogosto obiskane. Bo že držalo, saj na celi turi z Urošem nisva srečala žive duše. Že odcep za cesto proti izhodišču označuje le ena lesena, nevpadljiva tablica. Cesta je normalno prevozna do elektrarne na višini 1225m, proti zajetju in zgornjem parkirišču pa je še na debelo zasnežena, zato iz avta stopiš direktno na smučke. Spodaj sva imela nekaj orientacijskih težav, saj naju je zavedla špura v smeri Torlkopfa, pa sva tako dodala še kakih 200 “neprostovoljnih” višincev. Sneg vse sorte, a kake pretirano “moteče” podlage v obliki skorje ni bilo. Tura je pokrajinsko zelo razgibana in lepa, razgled pa iz te lokacije res enkraten.